Aleksander Dugin je v svojem delu Vzhodna Evropa. Slovanski Logos. Sarmatski slog in balkansko navje, ki je enajsti izmed zvezkov njegovega epohalnega projekta Noomahija, namenil poglavje tudi Sloveniji. Delo je izšlo pred dvema letoma, Sloveniji namenjeno osmo poglavje Slovenski slog: evrointegracija in nihilizem pa je v slovenščino prevedla ter napisala uvodne besede Urša Zabukovec.

Analiza duhovnega sveta vzhodne Evrope in Balkana
V Noomahiji, ki za zdaj obsega 23 zvezkov, avtor raziskuje, kako se v različnih civilizacijah prepletajo Logosi, torej filozofske in mitosimbolne paradigme, ki določajo strukture evrazijskih civilizacij, pa tudi njihove politične, religiozne in znanstvene sisteme. V poglavju Slovenski slog: evrointegracija in nihilizem se posveti slovenski intelektualni atmosferi, ki jo oriše prek del Tineta Hribarja, Iva Urbančiča, Gorazda Kocijančiča, Slavoja Žižka in Neue Slowenische Kunst (NSK).

Kot je navedeno v uvodnem citatu, je Dugin torej prepričan, da je slovenska identiteta najmanj vezana na kakšen politični, zgodovinski ali religiozni projekt. Po njegovem mnenju zato tudi ne moremo resneje govoriti o slovenskem Logosu. "A Slovenci so kljub temu postali del skupne fronte v boju južnih Slovanov za neodvisnost in so prispevali svoj delež k nastanku južnoslovanskega slovanofilstva, kar je pravzaprav tudi najbolj samobitna plat slovenske identitete. V vsem ostalem je bila slovenska kultura podaljšek zahodnoevropske, predvsem avstro-germanske in deloma italijanske," meni avtor. Po njegovem je to slovensko kulturo postavilo v nasprotje s sosednjimi, južneje živečimi Slovani. Tako je prišlo do izoblikovanja slovenskega sloga (na podlagi slovanskih, katoliških in germanskih prvin), ki ga Dugin opredeljuje kot "urejeno slovanstvo", kar je tudi naslov prvega razdelka poglavja o Sloveniji.

Vpeljava evropske misli v slovensko kulturo
Naslednji razdelek Hribar in Urbančič: slovenstvo in nihilizem začne z mislijo, da lahko v tej strukturi slovenskega "urejenega slovanstva" izpostavimo nekaj primerov, ki utelešajo različne plati tega pojava. Kot navaja, je po Ivu Urbančiču in Tinetu Hribarju naloga Slovencev, da po izborjeni neodvisnosti najdejo svoje mesto v ansamblu evropske kulture. Tako je po njegovem mnenju pravzaprav logično, da se slovenski filozofi po osamosvojitvi najprej posvetijo prevajanju ter vpeljavi temeljnih avtorjev in s tem evropske filozofije v slovensko kulturo.

"Ne preseneča, da je bil Hribar učitelj in prijatelj dveh drugih slovenskih filozofov, ki simbolično utelešata dve plati slovenske identitete: Gorazda Kocijančiča, predstavnika globinske, specifično slovansko-grške krščanske metafizike, in Slavoja Žižka, predstavnika francoskega, v svoji celoti precej nihilističnega postmodernizma," nadaljuje Dugin. Po njegovem je Kocijančič – kot začetnik slovansko-krščanskega tradicionalizma – slovensko kulturo iz prejkone periferije med Zahodom in Vzhodom preobrazil v svojstveno filozofsko središče. Doda še, da je v sodobni Sloveniji pomen Kocijančičeve misli podcenjen. V nasprotju s tem pa je usmeritev, v katero "sodita denimo Slavoj Žižek in Mladen Dolar, dobro poznana tako v Sloveniji kot izven nje, a v njihovi filozofiji ni prav ničesar pristno slovenskega."

NSK kot izrazit primer "slovenskega sloga"
Zadnji razdelek, naslovljen Laibach: totalitarna narava nihilizma, odpre trditev, da je izrazit primer "slovenskega sloga" v popularni kulturi in avantgardni umetnosti gibanje NSK in glasbena skupina Laibach, ki je del tega gibanja. O njihovem ustvarjanju zapiše, da "nobena druga država in noben drug južnoslovanski narod ni imel pogojev za tako radikalno preigravanje nacistične estetike. Pri Hrvatih je bil preveč živ spomin na ustaše, Bolgari so v drugi svetovni vojni sami sodelovali na strani sil osi, Srbi pa so pod nemško okupacijo preveč trpeli, da bi se – četudi ironično – navezovali na tretji rajh."

"Ker je to pač usoda Slovencev ..."
Po Duginovem prepričanju v filozofskem programu NSK-ja pravzaprav odkrivamo misel, ki je bila v središču zanimanja Hribarja, Urbančiča in Žižka, ki "so utemeljili nujnost oblikovanja slovenske nacije kot dela zahodnoevropskega sveta – integracija v sodobno (postmodernistično) Evropo je neizbežna, ker je to pač usoda Slovencev, a še vedno gre za integracijo v nihilizem." Iz tega sledi, da moramo to integracijo razumeti kot "sprejetje nase celotne teže evropske odgovornosti za pozabo biti in za prevlado odtujenega" bivanja.

In kot sklene Aleksander Dugin, je prav v tem "tragičnost evropeizacije Slovencev, ki so bolje kot drugi narodi Vzhodne Evrope vedeli, kam se v resnici integrirajo: v brezno in v še en model liberalno-kapitalističnega totalitarizma."