Tako ali drugačno različico zgodbe o ženski, ki se poroči z razbojnikom in morilcem, potem pa za svojo odločitev plača visoko ceno, poznajo vsi slovanski narodi. Eno od njih, baladno ljudsko pesem Kata, Katalena, ki se pojavlja v Prekmurju in Porabju, je Svetlana Makarovič preoblikovala v srhljivo zgodbo o človeški naravi, ki je lani (opremljena z ilustracijami Kaje Kosmač) izšla pri založbi Aleph.

Linhartova dvorana Cankarjevega doma je bila včeraj prizorišče umetniškega sodelovanja, ki se je najbrž moralo zgoditi: skupina Katalena, ki je v zadnjem času precej "interdisciplinarno" usmerjena (decembra so bili del avdiovizualnega koncerta Animirana Katalena, precej odmevno pa je bilo tudi njihovo lansko sodelovanje z baletniki SNG Maribor) je poskrbela za glasbeno spremljavo branju pravljice Katalena, eno od treh, s katerimi Makarovičeva stopa v "novo obdobje pravljic". Konec je z vilami, muckami, zajčki, kosovirji in "sapramiškami", ki so včasih naseljevali njeno prozo za otroke (ne seveda za vse otroke, kot rada sama poudari); pravljičnost se premika v temnejše, krutejše sfere. Prva dama slovenske poezije si je namreč zadala cilj, pravljico kot "majhno umetnino" enakovredno postaviti ob bok drugim literarnim vrstam. Take pravljice je pisal denimo Oscar Wilde, je prepričana, "Hans Christian Andersen pa le redkokdaj."

Pazi, česa si želiš
Staroslovanska balada Kata, Katalena je torej zgodba o nesrečnem dekletu, ki brez najmanjšega pomisleka zapusti svoje domače, da se lahko poroči z osovraženim razbojnikom in morilcem Črnim Vogrinom. Ko se začetna zaljubljenost poleže, Katalena začne pogrešati družino, ki jo je pustila za seboj, in neutolažljivo jokati ... Seveda pa Makarovičeva ne bi bila Makarovičeva, če osnovnega tona pripovedi ne bi na zanimiv način "sprevrgla": Katalenina tragična usoda kar naenkrat ni več poučna zgodba o tem, da je neumno pobegniti s tujcem, ampak načenja vprašanje sprejemanja odgovornosti za lastne odločitve in dejanja, obenem pa nam da vedeti, da nenehne zahteve v soljudeh porajajo bolečino ter da solze niso vselej iskrene, nasprotno, lahko so celo močno orodje izsiljevanja in manipulacije. Drugače povedano, “Nasilje šibkejših ni tako nedolžno, kot se na prvi pogled zdi,” kot je sama izjavila v nedavnem intervjuju za Delo.

Branje je z glasbo uokvirila ter nekajkrat prekinila tokrat malce drugačna Katalena, ki sicer ostaja zvesta tradiciji mešanja starih ljudskih napevov z modernimi, rockovskimi, džezovskimi, na trenutke skoraj eksperimentalnimi vložki – le da je pevka Vesna Zornik (z izjemo zaključne pesmi Katalena z njihovega prvenca (Z)godbe) mikrofon odstopila vsestranskemu Boštjanu Gombaču; ta je med drugim odpel tudi vsem zimzeleno narodno Vsi so venci vejli. Stalni zasedbi se je pridružila tudi violinistka Jelena Ždrale.

Po okrogli uri na odru je publika vidno zadovoljno pisateljico še trikrat priklicala na oder z bučnim aplavzom, ki je bil najbrž vsaj toliko kot izraz navdušenja nad "temnim pravljičarstvom" tudi poklon osebnosti in bogatemu opusu eni največjih še živečih predstavnic slovenske literature.