V času nastajanja Jenkovih pesmi je beseda obraz pomenila podobo, sliko iz narave, pesnik pa je bil skoraj hladen prvoosebni opazovalec. Hipen utrinek ali majhen dogodek sproži v njem razmišljanje o bežnosti človeškega bivanja v primerjavi z večno naravo, ki je do vseh stisk in radostnih trenutkov neobčutljiva. Jenkovi Obrazi so vsebinsko dvodelni, vezani verz je krakovjak, povzet iz poljske ljudske pesmi. Ob pogledu na razvaline nekoč mogočnega gradu se pesniku poraja razmišljanje o moči in minljivosti človekovih stvaritev in življenja: "In življenje naše, / ki tak hitro teče – / Mar so samo sanje?/ Sanje, jek mi reče."

Prve tri verze si je pesnica Vita Žerjal Pavlin izbrala za moto svojih Obrazov. Oblikovno so njene pesmi napisane v prostem verzu, brez rim, le redke imajo več kitic. Razgibavata jih notranji ritem in zvočna podoba pesniškega sporočila. Kljub oblikovnim razlikam pesnica tudi v svojih obrazih prikazuje podobe iz narave, vidno (ali slušno) sliko ter ob tem svoja občutja in razmišljanja. Včasih je to nasprotje med videnim in občutenim, lahko pa se oboje zlije v harmonijo. Nekateri obrazi pa so krajše gibljive slike, blizu filmski sekvenci.

Na začetku se pesnica sprašuje o smiselnosti pisanja pesmi, ki je kot metanje lahnih besednih žogic. Navdih za poezijo ji daje zefir – blag zahodni veter – ali nimfa – poosebljena narava. Izključuje pa Erosa, boga ljubezni. Zaveda se, "da so moje sive besede nevidne / tistim, ki jih slišijo prvič."

Minevanje mladosti sprejema z obžalovanjem, vendar kljubuje: "Smeh je še mogoč / med mladostnimi prijatelji, / ko je tako malo našega sveta / brez rane." Prihod pomladi vzbuja upanje, da vse, kar je v prihodnosti neznano, vendarle ni sovražno in moreče. Jesen pa prinaša hlad in strah, s katerima je treba živeti. Strah in zakrčenost prevevata pesmi o oddaljevanju in navidezni bližini.

Svojske so pesmi, ki jih sprožajo osebno doživljanje ali opazovanje drugih ljudi ob različnih športnih in drugih dejavnostih: pesmi o hoji, skokih v višino, plesu, drsanju, smučanju, petju in premagovanju gorskih strmin prepričljivo govorijo tudi o občutkih ugodja v doživljanju umetnosti: "Ko začneš peti, / je petje. / Marsikaj / preneseš vanj, / marsikaj prinese vate …"
Med pesmimi o naravi so podobe nekaterih znanih krajev, od Bohinja do Trsta in končnega vračanja v domače predmestje. V njih odseva osebno dojemanje naravnih lepot, bližine in nedostopnosti, sprejemanja in odklonitev. V pesmi o Trenti se oglasijo verzi Kajetana Koviča iz pesmi Južni otok: "Ko neizmerno traja in / v hipu gre na dno. In nova / ladja pride in mi na njo." Na citate iz pesnikov – Anakreona, Koviča, Goetheja – avtorica opozori z zapisom v kurzivi. Z njimi povezuje osnovno razpoloženje ali misel svoje pesmi, kot odmev. Slovito lepoto Bleda pesnica doživlja v krču disharmonije: "Da je zadrgnjena in zavozlana, da ne ve, kako naj se vrne, ko se noče vrniti." Pesem se pomirjujoče konča s pogledom na gore in z začetnim verzom znane Goethejeve pesmi: "Po vseh višavah je mir."

V pesmi s posvetilom Mami, atu – nekje ter v skoraj ciklu o smrti se pesnica pogovarja s svojimi bližnjimi, ki živijo le še v spominih. Zadnji obraz v zbirki, Gospodujoči grm, pa je podoba samozavestnega, morda samozadostnega bitja, ki ga niso ogrožali sovražniki in ujme, da se je razrastel in lahko brezskrbno kaže svojo moč.

Pesniška zbirka Vite Žerjal Pavlin Obrazi je galerija s podobami pokrajin, rastlin in živali, ljudi, ki živijo in se prebijajo skozi svoje osebne stiske, se povezujejo in razhajajo. Čas je poln zank in negotovosti. Nad vsem pa prevladuje občutek lepote, ki jemlje dih – glasba, ptičje petje, prepuščanje vonju lipe, bezga in jasmina.

Meja med objektivnim in subjektivnim je zabrisana, prav tako razmejitev med opazovalcem ali opisovalcem dogajanja. Ta govori v prvi, drugi ali tretji osebi; včasih so opisi brezosebni ali zapisani v prvi osebi množine: "tu smo v času obrednem … dotikamo se z glasovi … ko se pobiramo …" Navidezne bežne podobe, povezane z občutji in razmišljanjem, povedo veliko več kot le drobno zgodbo. Lahne besedne žogice, ki jih meče pesnica, so za bralca včasih težje ulovljive, vendar vredne, da se preda tej igri.

Iz oddaje S knjižnega trga.