Ena od osrednjih gostij letošnje izdaje festivala Fabula je bila japonska pisateljica Yoko Tawada, ki že skoraj štirideset let živi in ustvarja v Nemčiji. Pod okriljem festivala je založba Beletrina izdala njen roman Razkropljeni po zemlji (v prevodu Domna Kavčiča), lani pa je, prav tako v Kavčičevem prevodu, pri LUD Literatura izšla njena zbirka esejev Eksofonija ali poti iz materinščine.

Tawada je mednarodno priznana pisateljica, pesnica, dramatičarka, esejistka in tudi performerka, saj svoja besedila rada interpretira na nastopih, pogosto s spremljavo glasbenikov. Objavila je več kot 50 knjig in je dobitnica več nagrad, med drugim na Japonskem, v Nemčiji in Veliki Britaniji.

Roman Razkropljeni po zemlji (Chikyū ni chiribamerarete, 2018) prepleta prvoosebne pripovedi različnih protagonistov – popotnikov, tujcev in avtsajderjev z različnih kotičkov sveta. Med njimi izstopa Japonka Hiruko, ki je po spletu družbeno-ekoloških katastrof, ki jih knjiga nikoli natančneje ne pojasni, obtičala v Evropi. Obsedati jo začne misel, da mora najti rojaka, s katerim bi lahko spet govorila v jeziku, v katerem se je rodila; na njeni jezikovni odisejadi jo spremlja nabor sopotnikov, ki so se "nalepili" nanjo: Knud je študent lingvistike iz Danske, Nanuk je grenlandski staroselec, ki so ga tako pogosto zamenjali za Japonca, da je to identiteto kar sprejel, Akaš pa poliglotska transspolna ženska iz Indije.

Roman poleg teme migracij odpira tudi druga vprašanja sodobnega sveta, predvsem v zvezi z okoljsko krizo in identiteto, še posebej, kot se ta oblikuje skozi rabo jezika. Naši protagonisti izkušajo radost in bolečino vstopanja v nove jezike ter strah pred izgubo starih. Kot se poetično izrazi Knud: "Ko sem jo prvič slišal govoriti, sem svojo materinščino, ki sem jo uporabljal gladko, brez pomisleka, uzrl drugačno, razbito na črepinje, ki so se lesketale v njenem jeziku. Jezik, ki ga je govorila, je bil kakor Monetovi lokvanji, kalejdoskop razbitih in razpršenih barv, lepih, a bolečih."

Kljub distopični temi se pred bralčevimi očmi ne izrisuje brezupen, temačen svet: pisateljica Hirukino "izkoreninjenost" vidi kot priložnost za nov začetek in nove oblike nadnacionalnih povezovanj.

Roman je prvi del trilogije; leta 2020 je izšel drugi del (Hoshi ni honomekasarete, Uzrti v zvezdah) in dve leti pozneje še tretji (Taiyō shotō, Otočje sonca). Pisateljica pravi, da "jih je nameravala napisati sedem", a ji je – za zdaj – za tak podvig zmanjkalo energije.

Več o romanu in njegovem nastajanju pa v spodnjem intervjuju.

V romanu naslikate svet, v katerem je Japonska izginila z obličja zemlje – in to tako dokončno, da je očitno izginila celo beseda zanjo; imenujete jo "arhipelag nekje med Kitajsko in Polinezijo", pozneje pa "dežela sušija". Kaj vas je napeljalo na temo izgube domovine brez upa na vrnitev?

V času pandemije se imela čuden občutek: načeloma vem, da Japonska še vedno obstaja, ampak v resnici pa bi lahko tudi izginila. Ne morem je obiskati, kako naj torej zagotovo vem? (Smeh.) Obenem pa je Japonska zelo prisotna v kulturi: v Nemčiji ljudje zvijajo suši, debatirajo o tradicionalnih japonskih načinih priprave hrane, prevajajo in berejo japonske knjige ... Kaj je torej resničnost, kaj je resnična država in kaj samo njen odtis, podoba njene kulture v svetu?

Imamo na Zahodu zelo reduktivne predstave o Japonski?

Bolje je operirati z določenimi stereotipi, kot pa da sploh ne veš ničesar. To se mi zdi tudi precej normalno – vedno imamo okleščeno predstavo o kulturah, ki so daleč stran, kajti ni prav veliko priložnosti, da bi se pogovarjali z njenimi pripadniki. V glavi imaš suši, kawaii ... in si pač ustvariš svoj lastni film o Japonski. Pa tudi če srečaš Japonca in pripomniš, da je iz "dežele sušija", ti lahko odgovori, da ga jé enkrat na teden ali pa še to ne. Ogromno Japoncev nikoli ne jé sušija, številni moji nemški prijatelji pa ga jedo ves čas. (Smeh.)

Roman Razkropljeni po zemlji so kritiki opisali kot "dobrovoljno distopičen", kar se mi je zdelo kar primerno. Kako povezujete ta dva nasprotna pola? Po eni strani si zamislite svet po nekakšni katastrofi, do katere je brez dvoma prišlo zaradi človeške brezbrižnosti do okolja, po drugi strani pa človeška bitja prikažete z ogromno empatije, z vero v to, da se v najhujših okoliščinah podpiramo in si pomagamo, ne glede na različen izvor, rase in jezike.

Tako je. Sploh si nisem zamislila konkretne apokalipse ali katastrofe – naš sodobni svet preprosto je distopičen sam po sebi. Toliko težav imamo, od okoljskih sprememb do vojn in še celega kupa drugih stvari. Ampak s tem se moramo sprijazniti – vprašanje je samo, kako se bomo tega lotili. Še vedno se je treba zavedati, da je svet danes veliko boljši, kot je bil denimo med drugo svetovno vojno. Veliko več lahko komuniciramo in se pri tem naslanjamo na bogastvo kulture, vključno s popkulturo.

V prihodnosti, ki jo opisujete v romanu, izrišete Evropo z izjemno močno socialno mrežo, ki je poskrbela tako za svoje državljane kot za priseljence. Mislite, da si Evropa danes, skoraj deset let po nastanku romana, še zasluži tako prijazno interpretacijo svojih vrednot? Stara celina se nacionalizmu, ksenofobiji in genocidu ne postavlja po robu tako zelo odločno, kot bi se lahko.

Ampak v primerjavi z Japonsko, na primer, je v Nemčiji ogromno beguncev. Na Japonskem jih je par sto, Nemčija pa jih je sprejela milijone! Ideja, ponuditi dom ljudem, ki so ga izgubili, je izjemno močna. Politika je danes kompleksna, ker so mnogi ljudje sprejeli predsodek, da so begunci vir vseh njihovih težav. Kljub temu pa se ideja Evrope in ideja Združenih držav Amerike (s tem seveda ne mislim ZDA pod Donaldom Trumpom) dviga nad vse to. Gre za koncept, da sta to tvorbi, ki sprejemata ljudi od zunaj in kjer lahko sobivajo ljudje različnih kultur in jezikov. Kaj pa je Evropska unija drugega? Težko je in morda trenutno ne funkcionira ravno popolno, ampak ljudje si to želijo. Mislim, da večina Evropejcev dejansko verjame v Evropo, in to se mi zdi najpomembnejše.

Roman posredno ponuja "rešitev" za begunsko krizo, se strinjate? Če bi svetovni Sever sprejel, da je nacionalnost samo konstrukt, in ne nekaj, kar posamezniku daje večjo ali manjšo vrednost, bi bilo marsikaj drugače. Nora na neki točki v knjigi izjavi: "Bila sem prepričana, da se s porekli in domovinami ukvarjajo samo tisti, ki so negotovi vase."

Tako je. Zavedam pa se, da mnogi ljudje niso taki kot protagonisti mojega romana – napisala sem ljudi, ki so izjemno radovedni, ki jih zanimajo komunikacija, jezik sam po sebi in kultura. To so stvari, okrog katerih se vrtijo njihova življenja. Kadar so ljudje taki, imajo v življenju veliko manj težav. Morda nimajo na pretek denarja, ampak pa kaj potem? Če te ne grabi tesnoba zaradi tujcev in ne sovražiš drugih kultur, je vse lažje. Odprtost in radovednost sta ključ.

Poigravate se s konceptom kulturne dediščine: Danec Knud je prepričan, da je suši tradicionalna finska jed, ker ga v bližnjem lokalu oglašujejo z Mumini. Hiruko ga popravi, češ da so Mumini pravzaprav japonski ... Hočete pokazati, da je cela ideja etnične "avtentičnosti" zgrešena, da ni nič zares "čisto"?

Ste vedeli, da je anime o Muminih japonski? Kot otroci smo jih vsak večer gledali na televiziji, tako da so dejansko pomemben del japonskega življenja. Nemci pa načeloma sploh ne vedo, kaj je "Mumin". Lahko vam dam še en primer: Nanuk si, ko privzame japonsko identiteto, izbere ime Tenzo. To je japonska beseda, ki pa je prej nisem poznala. V Brandenburgu na severu Nemčije sem nekoč videla velik napis: Tenzo. Pojasnili so mi, da se tako imenuje kuhinja zenovskega samostana in da je to zelo specifična budistična beseda, ki v vsakodnevni japonščini ni v rabi. Večina Japoncev je niti ne pozna, potem pa se pojavi v nekem malem nemškem mestu; to se mi je zdelo neverjetno.

Japonsko ste zapustili v zgodnjih osemdesetih in se nastanili v Nemčiji, še pred tem pa ste doma študirali rusko književnost. So vas od nekdaj privlačili ne samo jeziki, ampak tudi ideja potapljanja v tujo kulturo? Je prednost, da lahko na družbo, v kateri živite, gledate tudi s perspektive outsiderke?

Ko sem bila mlada, so bili zame izjemno pomembni tuji jeziki in tuje književnosti: na Japonskem živijo večinoma samo Japonci, pa tudi jezikovnega stika s tujci je zelo malo. O kaki tuji kulturi se lahko česa naučiš samo iz knjig. Sama si takrat nisem predstavljala, da bom kar koli od tega videla iz prve roke, ker tudi potovanj nisem pretirano marala – moj svet je bila knjižnica in tam sem se učila o svetu. Prvič, da sem šla na pot, je bilo to potovanje s transsibirsko železnico po Sovjetski zvezi, pa še po Poljski in Nemčiji, ko sem še študirala. Ugotovila sem, kako fascinanten je govorni stik z ljudmi: obožujem književnost, ampak govoriti z živimi ljudmi je neprimerljivo bolj vznemirljivo! Zato sem sklenila priti v Nemčijo.

Niti povedati vam ne morem, koliko kulturnih razlik sem opazila na tistem prvem potovanju. Jasno, da je bil cel sistem drugačen, Sovjetska zveza je imela socialistično ureditev. Če si hotel takrat na Japonskem kupiti npr. milo, si moral izbirati med množico sličic in pakiranj; milo sámo sploh ni več pomembno, gre za razkošje kapitalistične izbire. V Rusiji pa si v trgovini prosil za milo in dobil točno določeno, vedno enako stvar. Milo je samo milo, kako čudovito! (Smeh.)

Ko sem prispela v Nemčijo, koncept "kawaii" in japonska popkultura tam niso bili niti najmanj popularni. Nihče ni bral mang ali gledal animejev, butasto se jim je zdelo, da bi se odrasli ukvarjali z vsebinami "za otroke". Nerodno mi je bilo, ker smo na Japonskem vsi brali mange!

Fascinirala me je tudi radijska kultura Nemčije. Nemci lahko razne posnetke, branja, pogovore in glasbo poslušajo tudi po deset ur skupaj, brez prestanka – japonska kultura pa je veliko bolj vizualna. Nepredstavljivo je, da bi ljudje samo poslušali kako predavanje brez slikovnega gradiva, pretežko bi se jim zdelo. Nemci so res … Beethovnov narod.

Po tragediji leta 2011 ste osebno večkrat obiskali Fukušimo in se pogovarjali z ljudmi, ki so izgubili svoj način življenja. Nato ste si v romanu The Emissary zamislili svet po veliki nesreči, v katerem je Japonska odrezana od sveta. Vedno znova vas pritegne ideja o pretrgani povezavi med Japonsko in preostankom sveta.

Po tragediji v Fukušimi ljudje niso hoteli potovati na sever, območje je bilo resnično izolirano, čeprav ni bilo prave potrebe za to; bali so se, da so odrezani od sveta. Seveda iz zgodovine vemo, da je bila Japonska v obdobju Edo (med 1603 in 1868, op. n.) dvesto let dejansko odrezana od sveta. Po Fukušimi so ljudje zdrsnili spet v razpoloženje obdobja Edo. To je bil eden od razlogov, da sem napisala roman The Emissary.

Drugi je bil, da so na Japonskem v osemdesetih in devetdesetih letih 20. stoletja izdelovali številne industrijske izdelke – vse stvari, ki jih zdaj izdelujejo Kitajci. Kakšna je torej lahko prihodnost Japonske, če ta prihodnost ni v industriji, v strojih? Tega se ne sprašujem samo jaz, ampak številni Japonci. V svetu imajo še vedno veliko veljavo japonski noži, keramika, papir in drugi ročni izdelki – ozreti se moramo torej nazaj, v 17. stoletje, ko so se ljudje leta in leta urili v izdelovanju točno določenega izdelka, dokler niso postali mojstri. Naša prihodnost je v manufakturi.

Pri vašem romanu je najbolj fascinantno to, kako dekonstruirate "sveti gral" maternega jezika. O maternem jeziku vedno govorimo kot o edinem jeziku, v katerem se lahko resnično izrazimo, edinem, ki lahko ubesedi naše bistvo. Hiruko pa ima v Razkropljenih po zemlji ravno obratno filozofijo: ugotavlja, da ji njen izmišljeni "panskandinavski" jezik omogoča, da svet vidi s sveže perspektive, najde povezave med stvarmi, ki jih prej ni videla. Morda nam različni jeziki pomagajo videti različne plati stvari?

Taka je bila moja izkušnja. Ko sem prispela v Nemčijo, sem bila prepričana, da se ne znam izraziti v nemščini in da sem resnično avtentična lahko samo v japonščini. Ampak to ni res. Tudi skozi tuj jezik lahko odkriješ svoj pravi obraz in stvari, ki so zate najpomembnejše. Hiruko si bolj kot kar koli drugega na svetu želi, da bi lahko s kom govorila svojo materno japonščino – ko končno najde Japonca, pa se izkaže, da je ta v resnici Inuit, ki se je njenega jezika naučil iz knjig. Hiruko prepozna, da je v resnico veliko bolj zanimivo govoriti z nekom, ki japonščino uporablja na netipičen način, morda v skladu s pravili svojega jezika. Sama sem v prvih letih v Nemčiji učila japonščino na univerzi. Ko se Nemci učijo ta jezik, tvorijo res navdihujoče stavčne konstrukcije, na katere sem izrecno pozorna. Od njih se lahko naučim veliko več kot od pogovora z nekom, ki govori na enak način kot jaz.

Ustvarjate tako v nemščini kot v japonščini – ste v vsakem jeziku druga pisateljica? Obstajajo študije, ki kažejo, da v različnih jezikih do izraza pridejo različne posameznikove značajske poteze.

Na začetku svojega bivanja v Nemčiji sem se resnično počutila, kot da imam dve ločeni osebnosti; tudi pisala sem na dva zelo različna načina. Danes se je ta razlika zelo zmanjšala, čeprav razlike še vedno obstajajo. V japonščini sem pripovedovalka zgodb, v nemščini pa se izražam bolj zgoščeno in na bolj abstrakten način. Tudi če pišem zgodbo v nemščini, to praviloma ni leposlovje, ampak filozofska misel, ki izhaja iz abstraktnega razmisleka o neki temi.

Roman napelje na misel o prihodnosti jezikov: novi "panskandinavski" jezik, panska, se je rodil iz okoliščin migracij, iz potrebe po komuniciranju s kar največ ljudmi. Si lahko zamislite prihodnost, v kateri bosta bogastvo in raznolikost jezikov zaradi množičnih migracij zamrla? Če bi prišlo do tega, bi lingua franca verjetno postala angleščina ...

Ne bi rada, da bi se angleščina izkazala za naš edini skupni jezik, čeprav je zelo praktična. Vsi bi potrebovali dva skupna jezika: poleg angleščine še lokalni skupni jezik, na primer slovanski, germanski ali evropski – jezik, ki ni tvoj materni in ga npr. v Aziji ne razumejo, v severni Evropi pa.

Zame osebno je pomembno, da imam dva jezika, v katera se intenzivno poglabljam – angleščine najraje sploh ne uporabljam, ker se tako bolje osredinjam na druga dva. Realnost mnogih drugih poklicev pa je, da morajo ljudje kdaj uporabljati kake arabske besede, morda francoske in angleške ... Ustvarjajo se kaotične mešanice jezikov, kar se mi prav tako zdi pomembno in zelo človeško.

Predstavljam si, da je bilo Razkropljene po zemlji najbrž težko prevajati. Prevajalec se mora spopasti z različnimi ravnmi jezika, ne samo s "pansko", ampak tudi z malce okorno angleščino, ki jo govori Hiruko, z zelo posebnim načinom izražanja, ki zaznamuje lingvista Knuda, in še čim. Se morate praviloma veliko posvetovati s prevajalci? Jim stoodstotno zaupate, ko gre za prevode v jezike, ki jih ne razumete?

Prevajalcem zaupam in načeloma me ne sprašujejo ravno veliko – izjema je samo francoski prevajalec, ki ima zame vedno toliko vprašanj, da moram prav trdo razmišljati o lastnem pisanju. Poznam ga že zelo dolgo in je morda eden najboljših bralcev mojih besedil. Sploh si pa ne znam predstavljati, kako vse nianse polomljene angleščine in panske zvenijo še z dodatkom prevoda v slovenščino. Vau! (Smeh.)

Lik, ki mu je romanu ime Susanoo, pove zgodbo o robotih, ki jih je izdeloval njegov oče. "V prihodnosti se nisem hotel zapletati ne z roboti ne z generatorji," reče zase. "Če so bili narejeni še tako s srcem, so jih naposled uporabili kot orodje za laganje in zatiranje." Literatura se trenutno spoprijema z grožnjo robotov v obliki generativnih programov z umetno inteligenco. Se vam zdi upravičen strah, da bodo ti programi, ki so se "učili" s pomočjo obstoječe literature, začeli proizvajati besedila, ki bodo skušala iz posla izriniti človeško ustvarjalnost?

Ne vem, ampak dvomim, da umetna inteligenca zmore kaj takega. Pred desetimi leti je neki akademik v Kaliforniji v program z umetno inteligenco vnesel štiri tisoč strani mojega pisanja in mu nato naročil, naj piše "kot jaz". Videla sem rezultate tega poskusa in nekatere pesmi so bile dejansko zelo zanimive, druge pa sploh ne. Ampak še vedno sem jaz tista, ki lahko oceni, katera pesem je dobra in katera ne. Kar se mene tiče, so to vse naključne permutacije, nič več kot to. Tudi moje življenje je konec koncev skupek naključij – po naključju vem, na primer, nekaj o Danski, ali pa o jeziku marathi v Indiji. Vse znanje, ki sem ga imam, pomešam v knjige. Ne potrebujem umetne inteligence, da bi to počela zame.

Razkropljeni po zemlji je prvi del trilogije. V drugem delu, ki je v angleščini izšel pod naslovom Suggested in the Stars, naša pisana druščina nadaljuje svojo pot po svetu. Nam lahko poveste, kako je videti svet na koncu trilogije? Ste uzrli svetlo, egalitarno prihodnost ali dokončen zdrs v temo?

V drugem romanu se junaki iz prve knjige namerijo proti Oslu, ampak vsak po drugi poti. Zanimala me je ideja potovanja, ne toliko to, kaj se zgodi. V tretjem romanu so naposled spet združeni; skupaj se vkrcajo na ladjo – odpluti nameravajo na Japonsko, ker zdaj hočejo že vsi enkrat za vselej vedeti, ali Japonska še obstaja ali ne. Plovbo začnejo v Baltskem morju, ki pa je, kot veste, skoraj zaprto, zato se samo vrtijo v krogih. Baltsko morje je zame fascinantno, povezano je s toliko zgodbami in kulturami. Naši junaki se veliko naučijo o Baltiku, Japonska pa ostaja … daleč stran. Nameravala sem napisati sedem knjig, ampak zdi se mi, da jih toliko ne bom zmogla. Za zdaj ostajam pri trilogiji.