Dali so jim glas, ki je pogosto preslišan, pa ne bi smel biti.

V letu, ko Slovenska matica, ta najstarejša slovenska še vedno delujoča kulturna in znanstvena ustanova ter druga najstarejša slovenska založba, praznuje 160 let delovanja, so izvedli projekt Knjiga me pomlaja: Matičina medgeneracijska literarna druženja, v katera so vključili družbeno skupino starejših, vključenih v institucionalne oblike bivanja. Ti so zaradi vključenosti v institucije in starostnih omejitev prikrajšani za mobilnost, s tem pa tudi za obisk knjižnic, knjigarn in kulturnih dogodkov, obenem potrebujejo prilagojene načine sporazumevanja, zaradi slabše digitalne pismenosti pa jim je tudi spletna ponudba tovrstnih vsebin manj ali celo nedostopna. V projekt so bili vključeni starejši v domovih za starejše občane v štirih različnih statističnih regijah Slovenije: goriški, osrednjeslovenski, primorsko-notranjski in obalno-kraški.

S projektom so si pri Slovenski matici zadali, da s pomočjo literature in jezika povečajo dostopnost do kulturno-umetniške ponudbe, in s tem namenom organizirali mentorske medgeneracijske literarno-jezikovne delavnice. Te so vodili usposobljeni mentorji, tj. umetniki in strokovni delavci s področja literature v sodelovanju z mladimi; študenti, vključenimi v Matičin Klub mladih (Zarika Snoj Verbovšek kot vodja projekta, kot člani mentorske skupine pa še dr. Ignacija Fridl Jarc, Nataša Konc Lorenzutti in Neli Filipić, Jošt Brešar in Job Fridl Jarc).

Na delavnicah, ki so potekale v DSO-ju Ljubljana-Šiška, DSO-ju Ajdovščina, Talita Kum Zavodu Postojna in DU-ju Sežana, so udeležencem približali vse vrste literarnih besedil različne jezikovne zahtevnosti ter jih v medgeneracijski komunikaciji izobrazili o različnih formatih literarnih del (fizičnem, spletnem v obliki e-knjige in zvočnem) in njihovi nadaljnji uporabi. Da bi udeležencem izboljšali dostopnost do literarnih del, so izdali tudi zvočno knjigo, mladinski roman Ferija Lainščka z medgeneracijsko tematiko Življenje nima naslova (Slovenska matica, 2024) in e-knjigo dokumentarnega romana Nataše Konc Lorenzutti Senca brez človeka (Slovenska matica 2024).

Kot je v uvodniku zbornika Starost naj govori, vrsta let naj pokaže modrost!, ki je zaokrožil projekt, zapisala vodja in strokovna koordinatorka projekta Zarika Snoj Verbovšek, je udeležence delavnic družil skupni imenovalec: ljubezen do knjig, jezika, branja in kulture. A to ne pomeni, da so v delavnicah sodelovali le tisti, ki jih knjige v življenju od nekdaj redno spremljajo, pač pa tudi tisti, ki jim zaradi različnih okoliščin te v življenju niso bile tako dostopne, kot bi si nemara želeli.

Ljubezen do knjige
Kot pravi vodja projekta, so jim skupine udeležencev pomagale oblikovati strokovne sodelavke v institucijah, kjer so izvajali delavnice. Približati so se jim skušali tako s plakati, ki so viseli na njihovih oglasnih deskah, kot tudi s pisnimi vabili, ki so jim jih delili v domovih, predvsem pa so strokovne sodelavke, večinoma delovne terapevtke v domovih, ki svoje stanovalce in stanovalke dobro poznajo, bodoče udeleženke in udeležence projekta Knjiga me pomlaja vabile osebno.

"Ker je že v naslovu projekta "knjiga", je bila ljubezen do knjige zagotovo temeljnega pomena tako pri izbiri potencialnih udeležencev kot tudi pri njihovem notranjem vzgibu, zakaj so se odločili za sodelovanje z nami. Večina starejših, ki so se nam pridružili, je povedala, da so v življenju radi brali, se zanimali za pisano besedo, nekateri so se tudi sami preizkušali v besedni umetnosti in si vse do danes zapomnili pesmi, ki so jih napisali že davno in so obležale bodisi skrite v njihovih predalih bodisi so se ohranile le v njihovem spominu. So pa bili med udeleženci tudi taki, ki so si knjig od nekdaj želeli, pa zaradi različnih razlogov (prešibkih spodbud v otroštvu, pomanjkljive izobrazbe, materialnih ovir ali pomanjkanja časa) niso imeli možnosti priti do njih. Ti so se naših obiskov in knjižnih darov še posebej veselili, saj smo jim omogočili, da se posvetijo svojim interesom, ki so bili predhodno morebiti prezrti. Na naše delavnice pa je kdaj pa kdaj zašel tudi kdo, ki se nam je priključil "mimogrede", morebiti iz radovednosti, zaradi navdušenja drugih ali čisto naključno, ki pa je na koncu prav tako aktivno sodeloval in mogoče napisal celo svoj prvi literarni zapis v življenju. Kljub začetnim dvomom in pri nekaterih tudi jasno izraženemu prvotnemu pomanjkanju samozavesti so nazadnje naše delavnice redno obiskovali skorajda vsi in se prepričali, da smo umetniškega navdiha zmožni vsi in da ima beseda vsakogar svoj posvečeni in pričevanjski pomen," pove Zarika Snoj Verbovšek.

Svoje vtise o projektu je takole strnila udeleženka delavnic, 89-letna Mihaela Božič: "Zame je bilo to nekaj novega. Najbolj mi bo v spominu ostala delavnica, ko smo se spominjali mladosti, otroštva. Prevzeli so me spomini na brata in vojno."

Nastali zapisi so zbrani v zborniku
V zborniku so izšla besedila udeležencev, ki pokažejo, da projekt ni bil le dragocen prispevek za sodelujoče, ampak tudi za širšo skupnost, ki jo ti zapisi, če jim le nameni toliko posluha, enako dragoceno bogati. Z njimi se spomini, modrost in življenjske izkušnje udeležencev prenašajo naprej. Zlasti v času, ki je tako trmasto usmerjen v prihodnost in poveličevanje mladosti, se zdi poslušanje glasov starejše generacije nekaj, kar je vredno gojiti. "Res je bila prav to naša želja; namreč, da starejšim vrnemo glas, ki so ga nekateri v družbi nekoč imeli, nekateri pa priložnosti, da bi bili slišani, do zdaj sploh niso dobili. Zbornik projekta, v katerega so vključena žanrsko zelo različna besedila udeležencev, zato nosi naslov, ki je pravzaprav svetopisemski starozavezni citat: "Starost naj govori, vrsta let naj pokaže modrost!" Prav vsak posameznik je namreč poosebljena zgodba zase, na delavnicah pa so na dan prišle marsikatere podrobnosti, ki so naše udeležence za vselej zaznamovale in obogatile njihove življenjske izkušnje. Prav je, da se njihove modrosti prenesejo tudi na generacije, ki jim sledimo. Če si jih zapomnimo in zmoremo prepoznati njihovo univerzalnost, pomen za današnji čas, plemenitijo tudi nas. Naša naloga je le, da jim resnično prisluhnemo," pravi Zarika Snoj Verbovšek.

Želja po biti slišan
Ne gre le za željo po izražanju, ampak tudi po tem, da si slišan. S tem je povezano tudi povečanje samozavesti starejših, česar so se v mentorski skupini že pri snovanju načrta dela dobro zavedali. Kot pristavi vodja projekta: "Literaturo smo zato uporabili kot "delovni pripomoček", kot prvo spodbudo, umetniški navdih, ki odstira drugačen pogled na stvari okoli nas in predvsem napeljuje na pogled vase, v lastno notranjost, iz katere lahko ob ustrezni spodbudi privrejo neverjetne reči. Vsa leposlovna dela, tako dokumentarni roman Nataše Konc Lorenzutti Senca brez človeka, kot tudi pesniško zbirko Miljane Cunta Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo in Molièrovo komedijo Šola za žene smo na delavnicah predstavili kot izhodišče določene tematike, ki smo jo želeli izpostaviti, potem pa besedo predali udeležencem. Našemu vsebinskemu ogrodju so nato s pomočjo različnih kreativnih vaj skorajda igraje, čeprav včasih tudi pretresljivo boleče mesto in življenjski sok dodali prav oni sami s svojimi pripovedmi. In prav vselej se je izkazalo naslednje: ne le, da so svoje notranje svetove želeli izraziti, temveč celo, da so hoteli biti tudi slišani. Niti eden ni oporekal objavi svojega besedila v zborniku; nasprotno, vsi so se podpisali s svojimi pravimi imeni in priimki. In skorajda vsi, ki so se ob koncu projekta lahko udeležili sklepne prireditve v naši dvorani na Kongresnem trgu, so ponosno prišli na oder in svoje delo samozavestno prebrali."

Prozna delavnica je temeljila na dokumentarnem romanu Nataše Konc Lorenzutti Senca brez človeka, pri čemer so se osredotočili na spomin, preteklost in vprašanje identitete. Z literarnimi zapisi udeležencev, posvečenimi spominu, se vsebinski del zbornika tudi začne. "Zagotovo je spomin ena izmed najpomembnejših in najčudovitejših človeških sposobnosti, jedro posameznikove identitete in vir, iz katerega starejši črpajo svojo življenjsko modrost. Tudi pri tistih naših udeležencih, ki se spopadajo z različnimi kognitivnimi motnjami (pozabljivostjo, demenco ipd.) in smo jih v projekt vključili prav z željo, da se njihove jezikovne in miselne zmožnosti okrepijo, so se spomini na oddaljene dogodke v njihovih življenjih, npr. spomin na otroštvo, mamo, mladost, nekdanja prijateljstva, na pamet naučene pesmi, prvo ljubezen in delo, ki so ga opravljali, vsaj do neke mere ohranili. Literatura, ki je tovrstno tematiko spodbujala – poleg omenjenega dokumentarnega romana o otrocih med drugo svetovno vojno (kar so bili tudi nekateri naši udeleženci s svojimi usodami) tudi pesniška zbirka Miljane Cunta s subtilnimi pesmimi o medčloveških odnosih in minevanju pa tudi Molièrova komedija o odnosih med moškim in žensko –, se je udeležencev dotaknila, saj so se z njo zmogli identificirati. Prestavila jih je v času nazaj in v njih prebudila različna občutja, iz česar so nastali številni ustni ali pisni umetniški ali zgolj pričevanjski utrinki," še pojasni Zarika Snoj Verbovšek.

Čez tiskano knjigo je ni
V Slovenski matici so pobudo zastavili tako, da so dostopnost do kulturno-umetniške ponudbe omogočili tudi po sklepu projekta in sile usmerili v dolgoročno okrepitev knjižne ponudbe domov. S pomočjo donacij knjig Slovenske matice so si tako zadali izboljšati ponudbo domskih knjižnic oziroma so te pomagali vzpostaviti, saj stanovalci in stanovalke večinoma ne morejo sami v knjižnice, knjigarne in druge kulturne institucije, tako da jim je aktualna kulturna ponudba praviloma manj dostopna. "V ta namen smo izvajali tudi izobraževalne digitalne delavnice, kjer smo udeležence učili dostopanja do kulturnih vsebin prek spletnih strani založb, knjigarn in drugih portalov, seznanili pa smo jih tudi z novimi formati knjige, ki so jim zaradi številnih možnih prilagoditev (večanje pisave pri e-knjigah, nastavitve glasnosti in hitrosti branja pri zvočnih knjigah) lahko v pomoč. Čeprav so največ zanimanja za novodobno tehnologijo pokazali prav pri zvočnih knjigah, pa so si bili v veliki večini enotni, da je ni čez tiskano knjigo, ki jo lahko držiš trdno v svojih rokah, jo listaš in vonjaš duh papirja. Prav zato so bili nad knjigami, ki smo jim jih podarili, najbolj navdušeni, nas pa veseli, da bo tako knjiga tudi po izteku letošnjega projekta ostala med njimi. Še več, pakete izbranih knjig smo podarili tudi nekaterim drugim izbranim domovom za starejše po Sloveniji, ki so izrazili interes, da bi svojim prebivalkam in prebivalcem dni v domu polepšali in obogatili tudi z novo knjižno ponudbo," pove.

Ker je projekt letos potekal tako uspešno in dosegel številne otipljive cilje in "upamo, še več nevidnih rezultatov, ki jih v svojih srcih nosijo naši udeleženci, si prizadevamo v naslednjem letu projekt nadaljevati". Ob tem izražajo upanje, da bodo tudi pri svojem dosedanjem sofinancerju, ministrstvu za kulturo, spet naleteli na posluh za tovrstne pomembne vsebine.