To sredo z Urošem Zupanom o branju, pisanju, zavisti in še marsičem.

Med nedeljskimi literarnimi oddajami izpostavljamo ameriško pesnico Evie Shockley, rojeno v Nashvillu v ameriški zvezni državi Tennessee. Odraščanje na nemirnem ameriškem jugu jo je zelo zaznamovalo, v številnih intervjujih poudarja, da je pesnica z juga, a southern poet, in da je to vidno v njenem pisanju. Njen Literarni portret je naslikala Kristina Kočan in tudi prevedla izbrano poezijo.

Torkov Literarni večer bo posvečen Tonetu Brulcu, pisatelju, doma iz Hrušice pri Novem mestu, ki pa je večino življenja preživel v Argentini. Tam se je seznanil z južnoameriško ljudsko kulturo in se poglobil v indijansko življenje, zakoreninjeno v tradicijo in prepleteno z bogatimi običaji, pesmi in petjem. Slišali bomo odlomke kratkih zgodb iz knjig Vardevanje angelčka in Šepetanje škratov, danes že pokojni avtor pa v oddaji pripoveduje tudi o sebi in svojem izgnanstvu.

Četrtkov Literarni večer na Prvem programu, ki ga je pripravila Tanja Petrič, pa odstira pogled v skorajda neprimerljivo in nepregledno obsežen opus avstrijske književnice Friederike Mayröcker, ki neprekinjeno nastaja že sedem desetletij in vključuje več kot sedemdeset proznih, pesniških in esejističnih del, pa tudi knjig za otroke in radijskih iger.

Na praznik Marijinega vnebovzetja nas čakata dve literarni upodobitvi Marijinega lika, najprej v oddaji Izbrana proza. Pisatelj Alojz Rebula se v knjigi Intervjuji o Prihajajočem prek Grka Elevterija pogovarja s pričami in sodobniki Jezusa Nazarečana in tako pred nas postavi tudi obrise matere, ki se ji je zgodilo najhujše: gledala je svojega otroka, kako so ga poniževali in usmrtili, in skušala v tem prepoznati višji namen. Marek Halter, poljski Jud, ki piše v francoščini, pa je življenje svetopisemskih oseb upodobil v celi vrsti romanov, postavljenih predvsem na staroveški Bližnji vzhod. V odlomku iz romana Marija, izbranem za Literarni nokturno, je Mirjam še običajno judovsko dekle, ki jo skrbi za očeta.

In ko smo že pri Literarnih nokturnih – težko je pripraviti izbor, če pa so tako rekoč vsi vrhunski. Katerega naj bi izločili? Mogoče francoskega pesnika Pierra Reverdyja, prijatelja Picassa, Matissa, Braqua in drugih, ki je podobno kot oni na likovnem področju izrisoval podobe v obsežnem pesniškem opusu, v nekakšnem večnem sedanjiku, ki kaže boleč odnos med človekom in svetom, med sanjami in resničnostjo?

Naj vas ne bi opozorili na pretresljivo švicarsko pisateljico Monique Schwitter, ki v zgodbi Spomin zlate ribice kot z refrenom ponavlja Pogosto sem bila prepričana, da je oče umrl? Ali na Simono Kopinšek, ki je v pesmih v prozi Lom glasu v eno zgnetla svetlobo in temo? Na Eina Leina, novoromantičnega pesnika narave in samote iz daljne Finske? Ali pa naj bi preskočili kar Milana Kundero, ki je v romanu Nevednost sporočil francoski javnosti, kaj si misli o njej, in opisal, kaj pomeni biti izseljenec in kam – če sploh – se lahko vrnemo potem, ko naj bi bilo velikih zgodb nazadnje konec. In potem ostane samo še eden najpomembnejših ameriških pesnikov Robert Bly, ki bivanjsko tematiko prikazuje prek močnih podob iz narave, na primer v pesmih v prozi iz cikla Življenje na kmetiji iz knjige Segati v svet.