Že v preteklosti so se ljudje v kriznih časih obračali k pisateljem, saj so jim verjeli, in zdi se, da so pisatelji tisti, na katere se lahko narod vedno nasloni. "Prežihov Voranc je bil takšen pisatelj," je dejal predsednik Društva slovenskih pisateljev, ki je nastopil kot slavnostni govornik na srečanju ob obletnici rojstva Prežihovega Voranca (rodil se je 10. 8. 1893), ob 60-letnici prve izdaje Solzic.

V pripravi projekt poti slovenskih pisateljev
Sedmo srečanje društva ob Prežihovi bajti na Preškem Vrhu nad Kotljami je namenjeno tudi 30-letnici spominskega muzeja, ki je v urejen v njej. Hiša je bila sicer tudi prvi dom Prežihovih, ki so se predtem selili s kmetije na kmetijo.

Hiša, ki ga je v treh desetletjih obiskalo okoli 281.000 ljudi, med njimi največ šolarjev, je od danes bogatejša za dodatni razstavni prostor, ki ga je muzej uredil v obnovljenem kletnem prostoru.

Pregl je tudi napovedal, da bo Prežihova bajta vključena v projekt poti slovenskih pisateljev, ki ga načrtujejo na društvu, saj po njegovih besedah predstavlja "trajen spomenik slovenstva".

"Moč Solzic se skriva v vrednotah, ki jih je ubesedil"
Izredna profesorica za področje mladinske književnosti Dragica Haramija pa je zbranim dejala, da se moč Prežihovih Solzic skriva v vrednotah, ki jih je avtor ubesedil. To pa so poštenost, prijateljstvo ter predanost narodu in jeziku.

Ob tem je še poudarila, da je opis ljubezni do matere v naslovni črtici Solzice eden najbolj poetičnih odlomkov v slovenski mladinski književnosti.

Srečanja pri Prežihovi bajti se je udeležila tudi žirija za trinajsto večernico, nagrado časnika Večer za otroško in mladinsko literaturo, ki se je popoldne sestala na Prevaljah.

Prevalje tudi rojstni kraj bralne značke
Prevalje so namreč tudi rojstni kraj Bralne značke. Ta je danes množično gibanje, ki otroke in mlade spodbuja k branju. Prva, Vorančeva značka, je bila podeljena leta 1961, kmalu zatem pa so ji sledile značke po drugih koncih Slovenije, prav tako poimenovane po domačem pisatelju oziroma pesniku.

Burni časi, tragična literatura
Prežihov Voranc s rojstnim imenom Lovro Kuhar (1893-1950) je v slovenski literarni zgodovini predstavnik socialnega realizma, ki je trajal od leta 1930 do 1941 in na katerega nastanek je najbolj vplivala gospodarska kriza, ki je takrat močno pljusknila tudi v Jugoslavijo.

Njegova najbolj znana dela sta noveli Boj na Požiralniku in Odpustki, zbirka novel Samorastniki, romani Požganica, Doberdob in Jamnica ter potopisa Od Kotelj do Belih Vod ter Borba na tujih tleh. Zadnji umetniški vrh pa predstavlja že omenjena zbirka enajstih avtobiografskih črtic Solzice. Svoje prve zgodbe je sicer začel objavljati že leta 1909 v celovškem Miru in Domačem prijatelju.

Na njegovo ustvarjanje so najbolj vplivali koroško kmečko okolje, prva in druga svetovna vojna ter buren čas med njima. Kot vojak se je namreč v prvi svetovni vojni bojeval na italijanskem bojišču, sodeloval je tudi v predplebiscitnem boju na Koroškem, nato pa ilegalno deloval v Komunistični stranki Slovenije in nato Jugoslavije.

Ilegalno delovanje za komunistično stranko
Stranka je bila namreč z Zakonom o zaščiti države 1921 prepovedana, na Vorančevo pobudo pa je že leta 1920 nastala strankarska krajevna organizacija na Ravnah na Koroškem. Po uvedbi diktature v Jugoslaviji se je moral leta 1930 umakniti v tujino, kjer je delal tudi za Kominterno. Med drugim je živel tudi na Dunaju, v Parizu in Moskvi.

Voranc je bil tako eden redkih slovenskih pisateljev, ki je neposredno sodeloval v zgodovinskih dogajanjih in bil tudi njihova neposredna žrtev. Šel je namreč skozi nekaj ječ in skozi nacistični taborišči Sachenhausen in Mauthausen.

Na koncu nezadovoljen z revolucijo
Po osvoboditvi je prišel nazaj v domovino in bil tudi izvoljen za ljudskega poslanca, a kljub vsemu ni bil preveč zadovoljen s sistemom in krivicami, ki jih je prinašal. Tako se je na koncu posvetil le pisanju.

Foto: kraji.eu