Trditev je v Uvodu k Natašinemu plesu zapisal njen avtor, da bi čim bolje obrazložil, zakaj se je lotil obsežnega dela, kot je interpretacija kulturne zgodovine Rusije (poleg tega da je avtor dober poznavalec ruske zgodovine in, kot kaže, tudi občudovalec te dežele). V precep je vzel obdobje med prvim, evropsko navdušenim ruskim carjem Petrom I. in zadnjim »carjem« Josifom V. Stalinom. Osredotoča se predvsem na modernizacijo in obdobje zgodnje modernosti v Rusiji, pri čemer je v središču pozornosti ruska elita glede na moderno zahodnoevropsko in srednjeveško azijsko tradicijo.

Kajti prav razmerje med evropskimi in azijskimi kulturnimi vplivi je odločilno vplivalo na ruski narodni značaj – "široko rusko dušo«, ki je za marsikoga romantično privlačna, za drugega pa popolnoma odbijajoča. Navdih za naslov Natašin ples je avtor našel v Tolstojevem romanu Vojna in mir, v prizoru, ko plemiško vzgojena Nataša Rostova, ki prav zaradi svojega »plemenitega rodu" ni v otroštvu nikdar imela stika z ruskimi ljudskimi običaji, nagonsko zapleše ruski narodni ples balalajko. Figes v tem plesu dekleta, ki nikdar prej ni ne slišala ne plesala balalajke, vidi nevidne niti prvinskih občutij, ki povezujejo celoten ruski narod, pri čemer ima v mislih hrepenenje Rusov po tesni povezanosti z ruskim kmečkim življenjem.

Ruska kultura je vsota tako evropskih kot azijskih vplivov; nekatere prvine ruske vaške kulture namreč svoj izvor najdejo v azijskih stepah. Tudi Natašin ples, za katerega si je Tolstoj predstavljal, da je avtentično ruski, po mnenju nekaterih etnologov izvira iz orientalskih oblik, mnogo pa so v rusko kulturo prinesli mongolski jezdeci, ki so vladali Rusiji od 13. do 15. stoletja. Tudi Natašina rutica, ki jo dekle uporablja pri plesu in je porisana z orientalskimi motivi, je po vsej verjetnosti prišla iz Perzije.

Poleg tega je Natašin ples srečanje med dvema popolnoma nasprotnima svetovoma; evropsko kulturo višjih slojev in kulturo ruskega kmetstva. Prav ta razkol med dvema slojema, vladajočimi in pokorno tlačanskimi, je eno izmed glavnih vodil pisanja Natašinega plesa. Poleg tega avtor izhaja tudi iz nikdar rešenega razmerja med Rusijo in Evropo, ko še danes ni popolnoma jasno, ali Rusija sploh sodi v evropski kulturni (in politični) prostor in ali jo je Evropa sploh pripravljena sprejeti ter kakšno predstavo pravzaprav Zahod goji o Rusiji.

Delo se začne z anekdoto o nastanku St. Peterburga, ko je car Peter I. oz. Peter Veliki leta 1703 z nekaj vojaki stal sredi močvare ob izlivu reke Neve v Baltsko morje in »iz močvirnih tal izrezal trakova šote in ju zložil v križ. Nato pa je rekel: ”Tu bo mesto.”. Z nastankom Peterburga se vprašanje Rusije in Evrope razpre in tudi začne, kajti Peter I. je z gradnjo mesta na popolnoma neprimernem močvirnatem območju želel sledil kulturi zahodne Evrope in tako (ne zgolj simbolično) presekati vez z zgodovino ruskih bojarjev.

Z nastankom Peterburga se je v Rusiji začela prava obsedenost z Evropo; mesto je bilo zamišljeno kot nasprotje srednjeveški oziroma aziatski Moskvi, njegovi prebivalci pa so Evropo dojemali kot duhovni ideal. Kmalu je bilo življenje ruskega višjega sloja pogojeno z zahodno kulturo; plemiški otroci so bili vzgojeni tako kot v Franciji, z ruskim kmečkim življenjem in jezikom pa sploh niso imeli stikov. Prvih ruskih besed so se naučili zelo pozno, in še to samo zato, ker so zanje skrbele kmečke dojilje, imenovane njanje.

Evropsko naravnan zanos je začel minevati z revolucijo leta 1812, ki je pripeljala do trka obeh slojev. Domoljubje tlačanov je plemiče navdahnilo, da so opustili tuja pravila, ki so utesnjevala družbo, francoski jezik itd., ter izoblikovali narodno zavest, tako da so porusili svoje navade, obleko, celo jedi. Moskva je spet postala kulturno središče. Ruski dekabristi iz leta 1925 so, poleg tega da so začeli boj za državljanske pravice navadnih ljudi, povzdigovali ljudsko kulturo. Začela so se gibanja kot je slovanofilstvo, ki je zavrglo vrednote razsvetljenstva in poudarjalo predvsem vrednote preprostega ruskega ljudstva in tradicijo Ruske cerkve.

Navdih za svoja dela so v ruski ljudski umetnosti in azijskih stepah na začetku 20. stoletja iskali tudi avantgardisti, kot so Kandinski, Chagall, Gončarov idr. Zadnje obdobje, ki mu je Figess namenil svojo pozornost, je gibanje boljševikov, poleg katerega se seznanimo tudi z Leninovo nasilno vladavino, zadnje poglavje pa je namenjeno ruskim izseljencem, ki so po revoluciji 1917 prebežali v Evropo pa tudi v Združene države Amerike.

Vendar pa Natašin ples ne ponuja zgolj suhoparnega naštevanja dejstev razvoja kulture vse do Stalinove Rusije in vzrokov, ki so sosledno vodili iz enega obdobja v drugo. Izvemo tudi marsikaj zanimivega o splošnih navadah plemstva, kot sta (že omenjena) vzgoja otrok, kultura oblačenja in prehranjevanja; po svojih gostilnah je v 19. stoletju slovela predvsem Moskva, med plemiči pa so se našli tudi takšni, ki so svoje bogastvo pognali za dober zrezek ali rečne rake, vzgojene v sladki smetani.

Pisatelj pogosto citira znane ruske umetnike, od pisateljev, slikarjev do glasbenikov, in se ustavlja ob biografskih podrobnostih kakšnega izmed njih ali pa kakšnega predstavnika plemstva, ki je bil s svojim življenjem vzorčen zgled določenega obdobja. Knjiga skuša odgovoriti na vprašanje, kaj Rusija sploh je, in odgovor najde v močni ruski narodni zavesti, ki je ljudstvu dala moč, da je preživelo najbolj mračne trenutke svoje zgodovine. Pri tem pa gre avtorju tudi zato, da razblini mite o eksotični Rusiji in 'pristno ruskem', kot so deželo pogosto (in jo še vedno) zaznavali v zahodni Evropi. Obsežna knjiga vsekakor na do bralcu prijazen način predstavi politično razslojeno in kulturno večplastno pot Rusije.

Lejla Švabić