Nina Rajić Kranjac je ena najprodornejših gledaliških režiserk mlajše generacije. Njena družina se je veliko selila; Nina je bila rojena v Beogradu, živeli so v Zimbabveju, potem pa v Nemčiji, na koncu so se nastanili v Mariboru. Na selitve Nina danes gleda kot na izziv: "Zame je selitev svojevrsten izziv. Človeku vedno omogoča dovolj svobode. Prihajati nekam, kjer te nihče ne pozna, je po mojem mnenju nekaj najboljšega."

Življenje na dveh koncih hkrati
Nina je ostala z Beogradom trdno povezana. Poleg stare mame, tete in številnih prijateljev se tam veseli tudi velikih svetovnih gledaliških produkcij, ki jih ni mogoče videti v Sloveniji. V Beogradu jo pritegne tudi razlika med ljudmi v značaju, večja odprtost, ki je opazna, če se sprehodimo od severa proti jugu. To je najbolj opazila lani, ko je nekaj časa živela na Norveškem, na praksi režije. Vsi so bili, kot pravi, zelo korektni, ampak so resnično zelo zaprti in se držijo zase, tudi v primerjavi s Slovenci. Zato kombinira najboljše iz obeh mest. "Nekaj me sili, da odhajam v Beograd. Po svoje je to še vedno moj dom, ki je po značilnostih ljudi drugačen kot v Sloveniji. Ko imam dovolj Slovenije, grem v Beograd; ko imam dovolj Beograda, pa se vrnem." Z jezikom nima težav, tekoče govori srbsko, čeprav je včasih do svojega znanja pretirano kritična: "Včasih, ko pišem kaj zahtevnejšega, mešam srbščino in slovenščino. Imam, kot pravimo, slogovne težave, tj. težave s pravopisom. Trudim se čim več uporabljati oba jezika in še angleški jezik ter – kolikor se da – nemščino."
Naj v gledališču dela tudi občinstvo
Nina je odraščala v Mariboru, kjer je bilo zaradi razvite industrije veliko priseljencev, zato se ni zavedala svojega priimka na –ić: "Tukaj, v Mariboru, se to nikoli ni omenjalo, dokler nismo vsi v razredu na maturi prebrali Vojnovićevega romana Čefurji raus. V razredu je bilo več »čefurjev« kot pristnih Slovencev. Moja okolica tega ni nikoli izpostavljala kot nekakšen ezoterični čudež.˝ Trenutno jo takšna priseljenska tematika v gledališču ne zanima, čeprav, kot poudarja, v življenju nikoli ne veš. Za sabo ima že nekaj uspešnih predstav, kot sta 1981 in Zborovanje ptic v Gledališču Glej, Svetovalec v MGL ali Idioti, ki jo trenutno lahko pogledamo v Slovenskem mladinskem gledališču. Zanima jo aktivno gledališče v sodelovanju z gledalci. Kot pravi: ˝Pri svojem delu si prizadevam, to pa je najtežje, da ne bi bili gledališki delavci samo tisti na odru, ampak tudi tisti, ki sedijo v dvorani.˝

Nina se ne želi omejiti samo na Slovenijo, rada bi delala v regiji: ˝V gledališču me zanima predvsem delo z igralci. Obožujem naše igralce, pa tudi hrvaške, srbske, makedonske, bosanske. To so velikani, s katerimi sem rasla ob gledanju filmov, moji vzorniki.˝
Trenutno v Prešernovem gledališču v Kranju pripravlja predstavo Naš razred po besedilu sodobnega poljskega dramatika Tadeusza Słobodzianeka, ki si jo bomo lahko ogledali marca naslednje leto.