Nova premiera v ljubljanski Drami razkriva vsa protislovja, ki jih prinaša življenje v režimu formalne demokracije in več kot le formalnega kapitalizma; na zabaven način, ki neposredno zareže v realnost, a pri tem ni realističen, drama Ponudba in povpraševanje govori o tem, da konsenz o naši ureditvi vendar ni dokončen oziroma, da ljudje pristajajo na kapitalizem in demokracijo bolj ali manj zato, ker mislijo, da je tako prav. Posebej ranljiva je generacija, rojena v šestdesetih, ki je "najprej zamudila punk, potem prvobitno akumulacijo kapitala in se že kar sprijaznila z dekorativnim akademizmom, saj smo se čisto v redu ugnezdili v najboljšem vseh svetov".
Družina nekdanje komunistične in zdajšnje kapitalistične elite
Predstava Ponudba in povpraševanje po besedilu Boštjana Tadla in v režiji Januzsa Kice bo danes ob 20.00 prvič pokazala, do kakšnega sklepa glede stanja v družbi je prišel Boštjan Tadel v treh letih in pol, koliko je nastajalo to besedilo. Drama izpostavi konflikte, pravzaprav sočasne realnosti, v katerih živijo posamezniki, ki so v novo družbeno-politično realnost izšli, opremljeni z različnimi načeli in izkušnjami. Tako se na odru ena ob drugi znajdeta družini nekdanje tretje po rangu osebnosti CK ZKS in ministra za zdravje najbolj desne vlade v kratki zgodovini samostojne Slovenije.
Zaplet v drami nastopi, ko babico absolventke filozofske fakultete iz slabo situirane in nekoč vplivne komunistične družine napade shizofrenija. Razvije dve osebnosti. Ena je genialni poslovnež, druga pa komunist in prva se drugo odloči ubiti z elektrošokom. Pri reševanju 'prave' babice študentki pomaga stažist medicine iz tiste druge družine. Pomoč pa vključuje tudi srečanje s kompleksnim zdravstvenim sistemom, v katerem vedno bolj prominentno vlogo igrajo zasebne klinike.
Išče dobre dramske pisce
K njegovemu novemu projektu v ljubljanski Drami je poljskega režiserja Janusza Kico med drugim pritegnil nenavaden žanr tega dramskega dela, ki skriva več soodvisnih in prepletenih žanrskih oblik, ki jih je moral kot režiser precizno dešifrirati, razvezati in tudi šele odkriti. Prav tako so ga pritegnili natančno izdelani polnokrvni liki, saj sam meni, da je prihodnost gledališča predvsem v dobrih dramskih piscih. Kico tudi veseli, da se mu je prvič v več letih sodelovanja s slovenskim teatrom ponudila možnost za uprizoritev slovenskega dramskega besedila.
V tej medigri ideologije preteklosti - "nekateri bi na novo premislili idejo komunizma, drugim se zdi, da je demokracija najbolj reakcionarna družbena ureditev, saj lahko deluje le na najnižjem skupnem imenovalcu" - in sedanjosti so vloge prevzeli Nina Ivanišin, Gregor Bakovič, Aljaž Jovanović, Silva Čušin, Ivo Ban, Zvezdana Mlakar, Aljaž Jovanović in drugi. Dve pesmi na odru zapojejo člani Slovenske filharmonije. Dramaturginja tega projekta je Mojca Kranjc, scenografinja Slavica Radović, kostumografinja pa Bjanka Adžić Ursulov.