Konča se z nama je ekranizacija istoimenskega literarnega fenomena, uspešnice z "booktoka", ki jo podpisuje Colleen Hoover. Čeprav je bila že knjiga tarča kritik zaradi spornega prikaza intimnega nasilja, je bila filmska adaptacija tako rekoč neizogibna. S čimer ni nič narobe – slabe knjige so že večkrat navdihnile sijajne filme, a je bila pri tem potrebna težka uredniška roka, ki se ni bala korenito spreminjati predloge. Pri tako popularnem romanu to nikoli ni bila realistična možnost.

Kritično debato o filmu so trenutno zasenčila tabloidna ugibanja o očitni hladni vojni med igralci in režiserjem in o tem, ali je Blake Lively soigralcu in režiserju Justinu Baldoniju vsilila svojo končno različico filma – in tako bo morda celo ostalo spregledano, da film obdrži in poglobi vse problematične vidike knjižne predloge.

Zgodba spremlja ljubezensko vzgojo absurdno poimenovane Lily Blossom Bloom, ki kakopak že vse življenje sanja o tem, da bo odprla svojo lastno cvetličarno. (Colleen Hoover je očitno odraščala v časih, ko so protagonistke romantičnih komedij, če slučajno niso bile novinarke za žensko revijo, brez izjeme vodile cvetličarno, pekarno ali majhno knjigarno.) S prepletanjem preteklosti in sedanjosti izvemo, kako velik vpliv na Lilyjino usodo je imelo partnersko in družinsko nasilje, najprej v primarni družini, potem v njenem lastnem ljubezenskem življenju.

Najstniška Lily (Isabela Ferrer), ki je pogosto priča očetovemu znašanju nad mamo, uteho poišče pri sošolcu Atlasu (Alex Neustaedter), ki ima doma tako neurejeno in nasilno situacijo, da raje kot živi z mamo bivakira v zapuščeni hiši. Atlas je Lilyjina prva ljubezen, ki jo mora panično skrivati pred svojim "zaščitniškim" očetom. Po maturi ju življenje neizbežno potegne v različne smeri.

Kakšnih 15 let pozneje se odrasla Lily (Blake Lively) preseli v Boston, da bi končno uresničila svoje cvetličarske sanje. Filmska kulisa, ki niti malo ne poskuša ujeti bostonskega vzdušja, naglasa ali lokalnih znamenitosti, dogajalni prostor naslika kot generično, slikovito premožno četrt, v kakršni lahko prosperirajo butični lokali, a je čudežno odmaknjena od umazane resničnosti velemesta. Na trenutke se zdi, kot da so vsi panoramski posnetki mesta računalniško generirani. Na splošno je film, ki ga kot direktor fotografije podpisuje Barry Peterson, vizualno neverjetno medel, na ravni kalupa za "romantični film tedna". Prizori nasilja so (namerno?) posneti zmedeno in nekoherentno, kar v kombinaciji s kaotično montažo po nepotrebnem zaplete načeloma zelo preprosto zgodbo.

Nekega večera Lily pot prekriža Ryle (Justin Baldoni), ki že ob njunem prvem srečanju pobesnelo brca pohištvo na terasi stanovanjskega bloka. Lily ta indic vzkipljive narave gladko ignorira in s postavnim neznancem, ki se izkaže za premožnega nevrokirurga z izklesanim torzom, začne flirtati. Čeprav ga vztrajno zavrača (ona si želi resne zveze, on je nepoboljšljiv ženskar), Ryle vztraja in jo osvaja, dokler se naposled ne zaljubita.

Konča se z nama je "realističen" film do te mere, da pokaže, kako lahko je zdrsniti v zvezo, ki se bo izkazala za nasilno. Kričanje in udarci se ne zgodijo na začetku ljubezni ali iznenada; situacija se stopnjuje počasi in zahrbtno. Posamezne incidente je (pre)dolgo mogoče odmisliti, relativizirati ali opravičiti, ker preprosto niso v skladu s podobo ljubečega partnerja, ki ga poznamo veliko večino časa. Lily zase verjame, da ima zaradi travmatične mladosti ničelno toleranco do nasilja, pa kljub temu ne vidi, kako se past okrog nje počasi zapira. Ko se po spletu naključij v njenem življenju znova pojavi Atlas (Brandon Sklenar), začne Ryle uprizarjati nasilne izpade. Namesto samozavestnega, šarmantnega plejboja je pred nami negotov, histeričen nasilnik, ki je izmenično oblastniški in moledujoč.

Osrednji problem filma, ki ga je Justin Baldoni tudi režiral, je bizarno neskladje v tonu obravnavanih tematik. Če se sprva zdi, da bomo – sicer v polju romantične melodrame – raziskovali resno temo partnerskega nasilja, si scenarij ne more kaj, da ne bi Lilyjinega življenja nenehno romantiziral.

Legitimno idejo, da lahko nasilnež eksplodira že ob zametku neutemeljenega ljubosumja, močno izpodbija trop ljubezenskega trikotnika: Lily je preprosto tako čudovita, moramo sklepati, da sta vanjo nesmrtno zaljubljena dva lepotca. Nasilje je pri tem predvsem scenaristični prijem, skoraj arbitraren razlog, ki bo našo protagonistko potisnil iz objema enega ljubimca v roke drugega.

In zato seveda nobeden od teh lepotcev ne sme biti pošast v preobleki. (Atlas je bolj ideja kot človek: koprneči romantik brez lastnega življenja, ki je v vsakem trenutku pripravljen izpustiti vse iz rok, da jo bo reševal.)

Če temu dodamo vizualni repertoar romantične komedije – elegantne gore rož v cvetličarni, Lilyjine krasne obleke in glamurozne zabave –, je težko vedeti, ali nas hoče film potegniti v romantično fantazijo ali tematizirati resno problematiko. Roko na srce, tehtnica se v smer trivialnosti prevesi tudi zato, ker niti Blake Lively niti Justin Baldoni nimata igralske sposobnosti, ki bi bila kos niansiranim, večplastnim likom. Za nameček jima scenarij naloži štoraste dialoge in plitko karakterizacijo. Kdo je Lily onkraj travme, ki jo je prestala? Ne vem, ali se je to kdo vprašal – "Lily Bloom" ne deluje kot resnična oseba, deluje kot avatar privilegirane milenijke, ki nekako prosperira s prodajanjem res kilavih šopkov za 51 dolarjev in se oblači kot boemska vplivnica.

Čeprav film že s svojim naslovom cilja na ciklično, generacijsko naravo družinskega nasilja, je lik Lilyjine mame (Amy Morton), ki je zdaj že vdova, popolnoma neizkoriščen: celotno svoje življenje z nasilnim možem povzame v enem samem mimobežnem stavku. Preostali stranski liki, predvsem Jenny Slate in Hasan Minhaj kot "zabaven zakonski par", niso drugega kot komični vložek in razvodenitev že tako premalo napetega vzdušja.

Daleč najhujši greh scenarija (in, domnevam, knjižne predloge) pa je, da se v tretjem dejanju razkrije travma iz Rylove preteklosti, ki naj bi "pojasnila" (in implicitno opravičila) njegovo nasilje ter ponudila iztočnico za morebiten srečen konec. Nekatere zgodbe srečnega konca v obliki ljubezenske sprave resnično ne potrebujejo.

Ocena: 2,5