Arheologi so se namreč lotili iskanja ostankov obzidja iz železne dobe (od 500 do 332 pr. n. št.) na jugu jeruzalemskega starega mesta, vendar jih ni bilo mogoče najti na lokaciji, ki se je obzidju dolgo pripisovala. Arheološka ekipa Nemškega evangeličanskega inštituta (Deutsches Evangelisches Institut - DEI) je prišla do spoznanja, da ni našla ostankov obzidja, ker to preprosto nikoli ni stalo tam.
Arheolog Dieter Vieweger z ekipo raziskuje, kje je potekalo in kdaj natančneje je mestno obzidje obdajalo Jeruzalem 8. stol. pr. n. št., saj želijo ugotoviti, za kako veliko naselbino je šlo v tistem času. Raziskovalci so pred tem nedavnim odkritjem domnevali, da so deli mestnega obzidja iz obdobja Stare zaveze potekali od današnjih Sionskih vrat do doline Hinom.
Prenagljenost benediktinskega meniha
V 80. letih minulega stoletja je benediktinski menih Bargil Pixner ta del obzidja datiral v železno dobo, kar ustreza obdobju Stare zaveze. Vieweger je za Deutsche Welle (DW) dejal, da ni tip človeka, ki rad izpodbija trditve kolegov. In dodal: "Lahko bi živel s tem, da je (obzidje, op. n.) iz železne dobe. Zdaj pa imamo vsaj trdne dokaze." Pixner je tedaj verjel, da je odkril ostanke zidu, vendar se je menih, ki je umrl leta 2002, po Viewegerjevem mnenju nemara prenaglil zaradi svoje želje, da bi potrdil resničnost svetopisemskih zapisov.
Nemški arheolog je povedal, da je bil s svojo ekipo pri raziskovanju odprt za vse možnosti, a da je treba vsekakor prav vse dokazati. "In zdaj imamo nedvoumne dokaze. Zidu ni mogoče pripisati železni dobi; lončene črepinje jasno pričajo o tem in s tem dejstvom moramo živeti," je še dejal. Nekaj železnodobnih črepinj, ki so jih našli na tem območju, služi kot dodaten dokaz, da Pixnerjevo datiranje ni bilo natančno. Vzorce, ki so jih pridobili iz različnih slojev in temeljev zidu, še vedno testirajo in analizirajo za natančnejšo določitev časa njihovega izvora.
Sprejetje množice asirskih beguncev s severa
Viewegerjeva ekipa se je za potrebe iskanja železnodobnega obzidja lotila območja 12 kvadratnih metrov, kjer je kopala do globine pet in pol metrov. Zid, ki je na pobočju območja izkopavanja še vedno ohranjen v veliki meri, je zanje še posebej zanimiv, saj je bil v zadnjih desetletjih že večkrat omenjen v znanstvenih razpravah.
Kot je mogoče razbrati iz zgodovinskih virov, je Jeruzalem v obdobju Stare zaveze sprejel veliko asirskih beguncev s severa. Tudi zato je obveljalo prepričanje, da je bilo mesto v tistem obdobju bistveno večje od današnjega. Mesto je bilo sicer v 8. stol. pr. n. št. "res bistveno večje kot pod kraljem Davidom, vendar ne tako veliko, kot smo ocenili. To pomeni, da je bilo verjetno tudi manj beguncev, kot se je predvidevalo," je dejal Vieweger.
Še vedno neznan potek železnodobnega obzidja
Vendar tudi brez odkritja ostankov železnodobnega zidu gre za dragocene najdbe, ki razkrivajo, kako so ljudje živeli v različnih obdobjih znotraj ali zunaj jeruzalemskega mestnega obzidja. Ta nova spoznanja za arheologe pomenijo, da morajo tako rekoč začeti od začetka, da bi našli sledi o tem, kje je potekalo železnodobno mestno obzidje na južni strani današnjega Jeruzalema.
Dieter Vieweger zdaj upa, da bi lahko našel nekaj dokazov okoli benediktinske opatije Dormitio na griču Sion, nedaleč od aktualnega območja izkopavanj. Mestno obzidje bi lahko namreč sledilo naravnemu pobočju hriba nad sosednjo dolino, zato vodja ekipe predpostavlja, da bi zid, ki si ga prizadeva najti, lahko nekdaj stal bližje današnjemu staremu mestnemu obzidju, ki je bistveno starejše, saj izvira iz 16. stoletja.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje