Pod naslovom Holocaust Era Assets (Premoženje iz dobe holokavsta) v češki prestolnici o umetninah, ki so po 'sumljivih poteh' prišle v roke vodilnih nacistov, razmišljajo predstavniki zgodovinske in umetnostnozgodovinske stroke, nekateri preživeli morijo holokavsta in predstavniki judovskih organizacij iz 49 držav. Izhodišče razprave so tako imenovani washingtonski sklepi. Ti sklepi, podpisani 3. decembra 1998, so za 44 države podpisnice pravno sicer neobvezujoči, z njimi pa se države vendar deklarativno obvežejo, da bodo storile vse, da bi na svojem ozemlju identificirale umetniška dela, ki so jih zasegli nacisti, in da bodo ta dela predala prvotnim lastnikom oziroma njihovim dedičem.
Odločilni Egon Schiele v New Yorku
Prizadevanja za sprejetje tovrstne deklaracije je spodbudila velika razstava, ki so jo v Muzeju moderne umetnosti v New Yorku (MoMA) odprli 1. januarja 1998. Takrat je policija zasegla dve platni Egona Schieleja (Mrtvo mesto III (1911) in Portret Valerie Neuziel (1912)), ki jih je za potrebe razstave posodil dunajski Leopoldov muzej in za kateri se je izkazalo, da sta bili prvotnim judovskim lastnikom nezakonito odtujeni. Primer je pritegnil pozornost medijev in je tako spodbudil ponovni razmislek o usodi odtujenih umetnin.
Vojna se konča, umetnost ostane
Ob praški konferenci si je zanimivo ogledati nekaj podatkov, ki nam predstavljajo nacistične veljake kot ljubitelje umetnosti. Že sam Adolf Hitler se je rad predstavljal kot mecen in ljubitelj umetnosti in znano je tudi njegovo prepričanje - oziroma želja -, da se bo v zgodovinskih knjigah o njem pisalo kot o podporniku umetnosti. Leta 1942 je izjavil: "Vojne pridejo in gredo, vse kar ostane, so le umetniška dela. To je tudi razlog za mojo ljubezen do umetnosti, glasbe in arhitekture!" Kot mecen se je Hitler zgledoval predvsem po bavarskem kralju Ludviku I. in pruskem kralju Frideriku Velikem. Poleg Hitlerja so bili strastni zbiratelji med nacisti tudi Hermann Göring, Joseph Goebbels, Joachim von Ribbentrop, Heinrich Himmler, Baldur von Schirach, Hans Frank, Robert Ley, Albert Speer in Martin Bormann.
Zbirka Hermanna Göringa
Kot posebej odlična med nacističnimi zbirkami je slovela zbirka Hermanna Göringa. Göring se je za umetnost strastno zanimal že vse od konca 1. svetovne vojne. Veliki ljubitelj slikarstva Lucasa Cranacha starejšega, ki se je opisoval kot mož renesančnega tipa, je do konca vojne na svojem posestvu Carinhall, na katerem je želel urediti muzej, zbral 1.375 slik, 250 skulptur, 108 tapiserij, 200 kosov starinskega pohištva, 60 perzijskih in francoskih preprog, 75 vitražev in 175 dragocenih izdelkov umetne obrti. Prav letos je o Göringovi zbirki na dan prišlo nekaj novih podatkov. Zasluge za to gredo Nancy Yeide iz Narodne galerije v Washingtonu, ki je sedem let raziskovala vprašanja, povezana z Göringovo zbirko. Med drugim je potrdila, da si je Göring poleg znamenite slike Dr. Gachet lastil še eno sliko Vincenta van Gogha, in sicer neko tihožitje, poleg tega pa je bil v njegovi zbirki tudi izredno dragocen Cranachov portret Sv. Barbare, ki menda prav nikoli ni bil predstavljen javnosti.
Hitlerjeva ljubezen do 19. stoletja
Če smo že omenili Göringovo ljubezen do Cranacha, pa omenimo še domnevno najljubšo Hitlerjevo sliko. To je bil ženski portret Nanna slikarja Anselma Feuerbacha iz obdobja okoli leta 1860. Feuerbachova Nanna je sicer zelo simptomatična za Hitlerjevo zbirko, saj so bili samodržcu zelo ljubi nemški slikarji 19. stoletja, in sicer poleg Feurbacha tudi Carl Spitzweg, Heinrich Bürkel in Rudolf Epp, ki so bili v njegovi zbirki močno zastopani.
Danes velja, da so si nacisti med letoma 1933 in 1945 prisvojili okoli 600.000 umetniških del. Nacisti so radi posegli tudi po drugih dragocenih predmetih, kot je pohištvo. V skladiščih se je tako do konca vojne nabralo kar okoli 5 milijonov predmetov. Posebej v zadnjih letih se veliko govori o vračanju umetnin zakonitim lastnikom, vendar je bolj ali manj gotovo, da vseh del nikoli ne bo mogoče vrniti. Številna so se namreč znašla v zasebnih zbirkah, v katerih jih bo težko izslediti. Ocene, koliko umetniških del, ki so jih nacisti bodisi prostodušno ukradli bodisi izsilili njihovo prodajo po smešno nizki ceni, še ni bilo vrnjenih, močno nihajo. Včasih je tako navedeno število 10.000, včasih pa se to vzpne celo do 110.000.