Resnično življenje v naši prestolnici pred več kot dvema stoletjema v času francoske okupacije pa se pričevalcem iz tistega časa ni zdelo nič kaj poetično …

"Pisanje je pustolovščina, kako z besedami in stavki ustvariti še nevideni in nedoživeti svet"
Tako se izrazi Literarnem večeru zamejski umetnik Gustav Januš, slikar in pesnik. 19. septembra je dopolnil 85 let. Sam se ima v prvi vrsti za slikarja, čeprav je tudi vrhunski pesnik, dobitnik številnih nagrad. Leta 2015 je dobil v Celju, na primer, zlatnik poezije za celotni pesniški opus. Piše v obeh jezikih, slovenščini in nemščini, saj ima do obeh poseben intimen odnos, o čemer govori tudi v oddaji. Njegove pesmi interpretirata dramska igralca Polde Bibič in Igor Samobor.

Mediteranski vrt je spokojen
in blaginja, človeštvo pa pogosto
nesrečno in žalostno.
Mediteranski vrt izdihuje čudežne
in resnične opojnosti in vonjave,
človek pa stoji v vrsti v parfumeriji
supermarketa, kjer bo drago plačal
ponaredek.
Kakor da bi bila resnica le priboljšek,
odvisna od plagiata, zahtev in koristi.

Pisatelj, pesnik in prevajalec Jurij Hudolin (1973) se je v zadnjem desetletju uveljavil predvsem kot pisec proznih besedil, saj je v tem času izdal številne romane in eseje. Vendar je Hudolin svojo literarno pot začel kot pesnik. Že pri osemnajstih letih je izdal prvo pesniško zbirko z naslovom Če je laž kralj (1991), v naslednjih letih pa še številne druge. A po letu 2001, ko je bila objavljena njegova prelomna pesniška zbirka Govori ženska, so njegove zbirke izhajale manj pogosto. Zdaj se avtor, ki že vrsto let živi na Primorskem, vrača k poeziji. Objavljamo njegov novejši ciklus pesmi pod naslovom Mediteranski vrt, v katerem pesnik na samosvoj način ubeseduje odnos do tega življenjskega prostora. Pesmi interpretira igralec Željko Hrs.

Dialektika
Gradbenik podira hiše,
zdravnik približuje smrt
in poveljnik požarne brambe
je skriti vodja požigalcev,
pravi bistra dialektika
in Sveto pismo pravi podobno:
kdor je zgoraj, bo spodaj,
in kdor bo poslednji, bo prvi.

Leta 1977 sta pri Cankarjevi založbi izšli obsežni knjigi Zbranih pesmi Edvarda Kocbeka, v katerih je pesnik in prozaist ter prevajalec strnil ves dotedanji pesniški opus in se tako po več kot desetletni odsotnosti vrnil v javnost. Izid Zbranih pesmi je bil velik kulturni in politični dogodek, saj je pomenil rehabilitacijo v tistem času politično problematičnega avtorja. Ob 120. obletnici rojstva enega največjih slovenskih pesnikov smo izbrali nekaj pesmi iz te knjige. V njej Kocbek med drugim razglablja o stanju duha na Slovenskem v 20. stoletju. Pesmi interpretira igralec Brane Šturbej.

Francozi uganjajo take ekscese, da je bolje ne govoriti o njih. V frančiškanski cerkvi so vzeli z oltarja lesenega angela, ga položili na slamo in pokrili s plaščem, govoreč: "Spi, dobri citoyen", in v uršulinski cerkvi so obesili boben na mater božjo.
Francozi so med napoleonskimi vojnami trikrat zasedli Ljubljano, leta 1797, leta 1805 in leta 1809, ko so ustanovili Ilirske province in ostali tri leta. O prvi zasedbi, med 28. marcem in 8. majem 1797, se je ohranilo poročilo, anonimno besedilo z naslovom Pisma nekega ljubljanskega meščana botru v Ložu o vedenju Francozov v času njihovega bivanja na Kranjskem, ki ga je leta 1797 izdal ljubljanski založnik Viljem Henrik Korn. Ob tem je zapisal: "V teh pismih so opisana mnoga nepobitna dejstva, vendar v njih ni ničesar žaljivega, in napisana so sicer nepravilno, vendar šegavo."

V nemškem narečju pripoveduje o dogodkih v času prve francoske okupacije Kranjske in posebej o tem, kar se je dogajalo v njeni prestolnici. Besedilo sestavlja devet pisem, poslanih v Lož naslovniku, ki je imenovan le kot "gospod boter". Neimenovani pisec je bil po vsej verjetnosti uslužbenec mestne uprave, zadolžen za preskrbo, sicer pa nedvomno Slovenec, kot je mogoče razbrati po duhoviti besedni igri, ki si jo je privoščil ob soočenju s francoskim stražarjem. Kako je torej šlo Ljubljančanom, ko se je v njihovem mestu nastanilo še enkrat več francoskih vojakov, kot je bilo prebivalcev, pripadnikov bosonoge in ušive vojske, ki je na italijanskem bojnem pohodu do tal potolkla cesarske čete in v letu dni hudih bojev docela podivjala, da so jo lastni častniki težko krotili?

Pisma iz 18. stoletja je prevedel Matej Venier, bere jih dramski igralec Aleš Valič.

Zračni oblaki, redniki sadov, tavajoči po nebu,
ki rojevate dež, ko vas sapice podijo po svetu,
gromoviti, ognjeni, bobneči puščate vlažno sled za seboj,
ko strahotno grmite v naročju neba,
vetrovi pa vas hitro razganjajo s treski.
Zdaj vas rotim, odeti v roso, sveže pihljajoči,
pošljite dež, rednika sadov, na mater zemljo.

Orfične himne so zbirka sedeminosemdesetih slavilnih pesmi, v katerih se literarni subjekt kot priprošnjik obrača na starogrške bogove pa tudi na poosebljene naravne pojave in naravo samo, da bi njemu in drugim posvečenim v orfizem, religiozno in literarno tradicijo, prinesli srečo in blagostanje. Njihov začetnik naj bi bil mitski pesnik Orfej. Bogovom se poskuša prikupiti z dolgimi seznami epitetov in opisom njihovih božanskih moči, zato so himne za sodobnega bralca zanimiva ilustracija orfične teogonije, v kateri se je prvobitno, hermafroditsko božanstvo Prvorojeni ali Fanes rodilo iz kozmičnega jajca. V dervenijskem papirusu, najstarejšem evropskem ohranjenem rokopisu in hkrati viru informacij o orfični teogoniji je zapisano, da je to jajce znesla boginja Noč. Odmeva obeh prepričanj sta ohranjena v prevedenih himnah.

Za orfično verovanje je bil osrednji pojem "katabasis", spust v podzemlje, zato so orfiki še posebej častili Perzefono, ki s spuščanjem v Had prinaša zimo, in Dioniza, osrednje božanstvo orfičnega misterija, ki je bil v ritualu dvakrat rojen. Sledilcem orfizma je predstavljal simbol večnega življenja, ki ga bodo dosegli, ko se bodo z iniciacijo otresli vezi telesa. Danes velja, da je zbirka himn nastala v Mali Aziji v prvih štirih stoletjih našega štetja, čeprav nekateri raziskovalci verjamejo, da so himne starejše. Himne še danes ritualno uporabljajo in berejo poganski izpovedovalci t. i. helenizma, vere v bogove grškega panteona.

Izbor himn je prevedla Lara Unuk.

Meni se nič več, ne grdo ne dobro ne more zgoditi.
Tako zapiše sarajevski pesnik Abdulah Sidran, tudi pisatelj, esejist in dramatik v sedemdesetih letih. V svetu je znan predvsem kot vrhunski scenarist. Med drugim je napisal scenarije za filme Ali se spominjaš Dolly Bell, Oče na službenem potovanju in (A)torzija. Piše tudi drame ter prozna, esejistična in potopisna dela. Ne glede na vse to pa bo vedno ostal predvsem pesnik, ki je pripadal t. i. generaciji "oseminšestdesetnikov", eni najbolj nadarjenih in najvplivnejših literarnih generacij 70-ih let prejšnjega stoletja v Bosni in Hercegovini. Avtor Literarnega večera Matej Juh je oddajo naslovil po eni izmed Sidranovih pesniških zbirk Kost in meso. Poleg Sidranovih pesmi, izbranih iz vseh obdobij njegovega ustvarjanja, je v oddajo uvrstil tudi odlomka iz romana Ali se spominjaš Dolly Bell.

Abdulah Sidran se je rodil pred osemdesetimi leti, zato se okrogle obletnice spominjamo z njegovimi besedili. Pesmi in odlomka iz romana je prevedel avtor oddaje Matej Juh. Besedila interpretirajo Uroš Fürst, Gregor Čušin in Barbara Žefran.