Premalo se zavedamo, kako zelo je RTV Slovenija pomembna za slovenski jezik. Če bi tehtali njen jezikovni in informativni vpliv, bi se tehtnica zagotovo nagnila v prid jezikovnega. Vsako moje razmišljanje o RTV Slovenija zato vedno izhaja iz jezika. Če bi RTV popustila na jezikovnem področju, bi bilo na videz samodejno uravnavanje govorjene slovenščine bistveno porušeno. Vsi, ki se na RTV ukvarjajo s slovenščino, so zato za naš narodni zaklad — in to lahko rečem brez pretiravanja.

Smo v času, ko je slovenščina dozorela v jezik, ki se ga uporablja mnogo raznovrstneje kot pred desetletjem, dvema. V takšnem času je RTV Slovenija tudi vzor, kako se spopadati z različnimi zvrstmi, z različnimi načini rabe slovenskega jezika v javnem govoru, formalnem in neformalnem. Kako oblikovati vzor najvišje ravni govorjenega knjižnega jezika (Britanci imajo kraljico, mi pa Radio Slovenija — in TV-poročila), a hkrati skrbeti tudi za manj formalno varianto jezika (to najbolj uspeva Valu 202). Za vsak odmik od najvišje ravni knjižnega jezika pa je v javni rabi vselej potreben v ozadju še intenzivnejši razmislek. Skrbeti je treba, da jezik zmoti čim manj ljudi, saj je prav to vloga knjižnega jezika.

Takšnih premislekov je po mojem opažanju na RTV Slovenija zelo veliko, zahtevajo pa veliko znanja, časa in ukvarjanja z vsakim, ki gre pred mikrofon ali kamero. Zato kot jezikoslovec menim, da bodo lektorske službe v prihodnjih letih potrebovale še dodatno okrepitev in status, enakovreden uredniškemu. RTV Slovenija mora ostati na tem področju vzor, zlasti ker drugega vzora nimamo.

Radiotelevizija Slovenija je javni servis, ki nagovarja različne skupine gledalcev in poslušalcev. Ti pričakujejo zlasti verodostojne informacije, analize aktualnega dogajanja, kakovosten program s področja znanosti, kulture, gospodarstva, športa, umetnosti itd. Ker je nabor tem, ki jih obravnavajo, resnično obsežen, novinarji Radiotelevizije Slovenija pomembno vplivajo tudi na rabo slovenskega jezika. Zlasti pri strokovnih vsebinah je zelo pomembno, da si tudi v prispevkih, namenjenih splošni javnosti, prizadevajo uporabljati ustrezno terminologijo. Če se uporabljajo termini, ki niso ustaljeni ali so celo neustrezni, lahko pride do kratkih stikov in slabšega razumevanja, tega pa si ne želi nihče. Zato kakovostno novinarsko delo poleg temeljitega poznavanja obravnavane tematike vključuje tudi skrb za to, da so pojmi poimenovani s pravimi imeni.

Slovenščina v svetovnem merilu nikakor ni majhen jezik. Ima zelo bogato književnost in dovolj najrazličnejših medijev, da si lahko privoščimo biti v svojem izražanju sproščeni in kreativni. Vendar pa sproščenost brez nadzora pomeni tudi razslojevanje in – kot vemo jezikoslovci – na koncu pogosto tudi razpad jezika. Jezik je lahko na spletu in v književnosti brez nevarnosti sproščen, igriv in domač samo, če ima hkrati tudi trdno jedro, zgrajeno na slovničnih pravilih in slovarju. RTV s svojimi neumornimi lektorji je trdnjava, ki nosi to poslanstvo: "šolski" jezik nacionalne televizije in radia predstavlja tisto ogrodje, ki ga nujno moramo imeti, da si lahko privoščimo odstopanja od pravil in še kako dobrodošlo jezikovno ustvarjalnost.

Mediji imajo izredno pomembno vlogo pri oblikovanju jezikovne kulture. Radiotelevizija Slovenija kot javni medij s številnim občinstvom je eden od pomembnih stebrov oblikovanja standardov zlasti govorjenega knjižnega jezika in njegovega nadaljnjega razvoja. Mnoge novosti, ki prihajajo v naša življenja, so prvič ubesedene prav v medijih. Tudi zato je še toliko pomembneje, da ima ustanova izdelano mrežo kontinuiranih izobraževanj, ki oblikujejo kompetentne in referenčne govorke_ce slovenščine, ter strokovne, zlasti lektorske in prevajalske službe. Med slednje sodijo še fonetična služba, Center za kulturo govora na Radiu Slovenija ter Izobraževalno središče RTV Slovenija. RTV Slovenija ponuja niz vsebin, ki se osredinjajo na jezik: govorne kotičke, radijske, dokumentarne oddaje in podkaste o jeziku, izpostaviti pa velja tudi zelo uporaben prosto dostopen spletni pripomoček Govorni pomočnik, kjer najdemo podatke o ustrezni izgovorjavi osebnih in krajevnih imen. Leta 2020 je Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU organiziral posvet Mediji in govorjena slovenščina. In tudi na njem je večina vabljenih strokovnjakinj_ov s področja jezikoslovja in medijev posebej izpostavila pomembno vlogo, ki jo ima pri oblikovanju jezikovne kulture prav RTV Slovenija.

Ne velja pa se omejevati zgolj na vrednotenje jezikovne ustreznosti izraženega, ampak tudi in zlasti na vsebino. Mediji imajo nedvomno ogromno moč, vpliv na to, o čem razmišljamo, na kakšen način in kdaj. In posledično tudi na to, kako postopamo v konkretnih življenjskih situacijah. Zato je ključnega pomena, da se mediji oz. njihove ustvarjalke_ci, zlasti pa vodstvo, zavedajo odgovornosti in etičnosti pri podajanju vsebin. Seveda pa jim je treba zagotoviti osnovne pogoje, da so pri svojem delu lahko strokovni, neodvisni in svobodni.

V procesu kulturne in jezikovne emancipacije Slovenije v zadnjem stoletju sta slovenska nacionalna radio in televizija odigrala izjemno in še ne povsem ovrednoteno vlogo. Na visoko stopnjo odgovornosti do jezikovnih izbir na javni RTV smo danes že tako navajeni, da se sploh ne zavedamo, kako dragocena je. Institucionalizacija kulture govora v tej ustanovi zahteva še nadaljnje naklonjeno vzdrževanje, in to ne le zaradi vpliva na oblikovanje govornih norm v jezikovni zavesti poslušalcev in poslušalk, temveč tudi zato, ker postaja pomembno kodifikacijsko merilo pri pripravi jezikovnih priročnikov, ki opisujejo sodobno govorjeno slovenščino.

Za jezikoslovje predstavljajo vsi segmenti – od regulirane brane govorice do prostega govorjenega jezika, ki je odraz individualnega kultiviranja lastnega govora pri posameznih medijskih osebnostih – dragoceno raziskovalno gradivo, v katerem se zrcalijo raznolike govorne prakse in posredno spreminjajoča se jezikovna stvarnost.

RTV Slovenija je trenutno edina medijska ustanova, ki načrtno in strukturirano goji govorjeno knjižno slovenščino, obenem pa tudi edina, ki del svojega programa namenja vsebinam v regionalno obarvanih različicah govorjenega knjižnega jezika. V nasprotju z javno RTV komercialni radijski in televizijski programi niso zavezani h korektnemu zastopanju raznolikosti različic slovenskega jezika ali skupnosti, ki jih govorijo, to pa se zelo jasno zrcali v neobstoječi minutaži, ki jo temu namenu posvečajo. S tem RTV Slovenija v slovenskem prostoru opravlja še eno edinstveno nalogo: ali bo slovenski izreki iz vseh delov države in iz zamejstva uspelo korektno umeščeni ohraniti ali nemara razširiti svojo prisotnost v medijih ali pa bo (p)ostala omejena le na humorne vložke stranskih likov v zabavnih serijah, o tem lahko odloči le RTV Slovenija – javna, avtonomna in kakovostna.

Za razvoj slovenskega jezika smo odgovorni vsi govorci, RTV Slovenija kot nacionalni medij pa ima pri tem še posebej pomembno vlogo, in sicer zlasti pri razvoju slovenskega govorjenega knjižnega jezika. Z vsebinsko raznovrstnostjo predvajanih radijskih in televizijskih vsebin in kultiviranostjo izraza skrbi za vsestranski razvoj knjižnega jezika in ustrezno raven javne besede. Knjižni jezik v slovenskem prostoru namreč nima zgolj sporazumevalne funkcije, ampak tudi narodnopovezovalno in narodnoreprezentativno vlogo ter velik kulturni pomen. Pomembnost nacionalnega medija se ne kaže zgolj v skrbi za knjižni jezik, temveč s svojo programsko pestrostjo, ki vključuje vsebine s širšega družbenega prostora, prinaša tudi dragocena védenja o drugih pojavnih oblikah govorjenega jezika.

Ko razmišljamo o vlogi jezika, njegovi sporazumevalni moči ter normativni in širše gledano sporočevalski vrednosti v medijih, je morda prvo vprašanje, kaj so odkriti oziroma tudi tisti bolj skriti nameni tovrstnih debat. RTV Slovenija bi morala vsak dan znova enako odgovoriti na to vprašanje. Jezik je naš postulat, je naša zakonska obveza, je vrednota za javni medij, je ustava, zakon in odredba hkrati. In kot tak lahko upraviči svojo vlogo v podajanju verodostojnih, nezavajajočih, preverljivih in objektivnih novic.

Mediji pomembno krojijo naš vsakdanjik, tako ali drugače jih spremlja večina državljanov, zato ni vseeno, na kakšen način so podane vsebine. In tu mora naš medij – Televizija Slovenija, Radio Slovenija, MMC – opraviti to svoje temeljno poslanstvo, ki mu je navsezadnje zaupano s posebnim zakonom. Pa naj zdaj govorim samo za MMC: ni vseeno, ali zapišeš ukradel šov ali zasenčil dogajanje, ni vseeno, ali uporabiš predlog z ali s in kdaj, ni nepomembno opozoriti ali odgovoriti na temeljno dilemo, ali se vlak iztiri ali samo iztiri …

Resnično drobni primeri vsakdanjih (ne)ustreznosti, ki pa naj samo nakažejo, da jezik lahko tudi vzgaja kultiviranega pisca ali bralca, ki se z zbornim knjižnim jezikom srečuje večinoma ob šolanju, morda pisanju prošenj za delo in … v (nekaterih) medijih. In morda je nekoč RTV imel status konservativnega sprejemnika spreminjajočih se pričakovanj uporabnikov jezika, vendar verjamem, da si še danes prizadeva za strokovno upravičeno ravnotežje med rabo in normo. Vsak dan se srečujemo z vdorom novih jezikovnih izrazov, še neprevedenih in dvomljivih rešitev z vidika zapolnitve pomenskega polja v maternem jeziku, novonastajajočimi jezikovnimi dilemami, ki se težko pravočasno odzivajo na družbeno realnost, ki zahteva prenekatero prilagoditev. To je samo del našega dela. Vsak dan posamezni lektor – jezikovni svetovalec na MMC-ju prebere 75.000–100.000 znakov (mimogrede, lektorska norma na dan je 30.000 znakov), upoštevaje normo in pravila vseh normativnih priročnikov, paziti pa moramo enako na vse jezikovne ravnine kot pravopis in pravorečje. Verjamem, da ne govorim samo v imenu lektorjev na spletni strani www.rtvslo.si, ampak vseh jezikovnih svetovalcev in prevajalcev v drugih uredništvih, ki vsak dan znova skrbijo za to, za kar si RTV Slovenija po mojem vedenju prizadeva že od svojega obstoja – knjižno zborno izreko.

Naj zgoraj zapisano ne zveni prepotentno ali hvalisavo, saj se kljub vsemu zavedamo svojih pomanjkljivosti in napak, ki pa niso vedno posledica naše nepazljivosti, ampak sistemske neurejenosti in preobremenjenosti, ki presegata trenutno stanje, vendar pa bi morala biti naša temeljna zaveza – zaveza javnosti, da moramo biti vsak dan boljši in učinkovitejši. In tu morda tudi tiči težava, saj bi ta prispevek morebiti lahko brali v povsem drugem kontekstu in času, v čemer se skriva tudi del temelja težav te hiše. V neposluhu in nerazumevanju nekaterih profesionalnih, poklicnih in osnovnih postulatov in to čutimo tudi v drugih delih novinarskih uredništev, ne samo med novinarji.