Črno namazani obraz in pretirana imitacija 'tipičnega' črnskega izvajalca je bila v času, ko je nastal film Pevec jazza, med pevci, igralci in drugimi umetniki v ZDA stalna praksa. Tudi v drugih filmih, v katerih so zgodbe pripovedovale o temnopoltih likih, so te pogosto odigrali svetlopolti igralci, ki so si obraz premazali z ogljem ali s pasto za čevlje. Šele številne kritike, uperjene proti rasizmu v zloglasnem filmu G. W. Griffitha Rojstvo narodov iz leta 1915, so napovedale zaton t. i. blackfacea in vstop temnopoltih v vrste filmskih igralcev. Foto:
Črno namazani obraz in pretirana imitacija 'tipičnega' črnskega izvajalca je bila v času, ko je nastal film Pevec jazza, med pevci, igralci in drugimi umetniki v ZDA stalna praksa. Tudi v drugih filmih, v katerih so zgodbe pripovedovale o temnopoltih likih, so te pogosto odigrali svetlopolti igralci, ki so si obraz premazali z ogljem ali s pasto za čevlje. Šele številne kritike, uperjene proti rasizmu v zloglasnem filmu G. W. Griffitha Rojstvo narodov iz leta 1915, so napovedale zaton t. i. blackfacea in vstop temnopoltih v vrste filmskih igralcev. Foto:
Pevec jazza
Film je režiral Alan Crosland, scenarij pa je nastal na podlagi igre Samsona Raphaelsona. Glavni igralec Al Jolson je v filmu dobil priložnost zapeti šest svojih skladb.
Pevec jazza
V Pevcu jazza tako lahko slišimo skladbe, kot so Toot, Toot, Tootsie (Goo' Bye) in Blue Skies skladatelja Irvinga Berlina ter tradicionalne judovske pesmi, kot je kadiš, molitev, ki se izvaja ob žalovanju za umrlim.

Seveda govorimo o znamenitem zvočno-nemem filmu Pevec jazza, ki naj bi bil prvi celovečerni film s sinhroniziranimi dialogi. Glasbeno spremljavo so zaupali orkestru študentov Akademije za glasbo v Ljubljani, ki so zgodbo o uporniškem sinu, navdušenem nad modernimi džezovskimi in ragtimemelodijami, pospremili pod taktirko svetovno priznanega dirigenta filmske glasbe Roberta Israela.

Zgodba filma, v kateri je leta 1927 nastopil takrat priljubljeni pevec Al Jolson, pripoveduje o sinu rabina Jackieju Rabinowitzu, ki se ponaša s pevskim talentom, vendar tega ne uporablja za pot, ki mu jo želi začrtati oče, ampak ga mami drugačna glasba. Mnogo bolj od petja v sinanogi so mamljivi džez in druge moderne glasbene zvrsti. Ko preseže spor med očetom in sinom vse meje, se prvi odpravi od doma, odločen, da si v življenju sam izbere usodo.

Glasba kot prostor soočenja in odločitve
Jackie si nadene umetniško ime Jack Robin in stopi sanjam naproti. Nastopa po glasbenih turnejah in postaja vedno bolj prepoznaven med množico drugih pevcev. Nekega dne njegovo pot prekriža znana Mary Dale in ga vzame pod svoje okrilje. Mary dobi ponudbo za nastop na Broadwayu, to pa je tudi priložnost, na katero je Jack vsa ta leta čakal.
Jack se znajde pred preizkušnjo, ki je postala stoletju zvezdništva pozneje zelo dobro znana. Če ponudbo sprejme, bo za vedno odtujen od svoje družine in judovskih korenin. Kot je zapisal slavni filmski teoretik Michel Chion, postane tako v Pevcu jazza glasba prostor soočenja in odločitve.

Zgodba muzikala, ki je zasukala filmsko industrijo
Pevec jazza je bil sprva muzikal in njegova uspešna pot na Broadwayu je kar klicala po ekranizaciji. Sprva naj bi šlo za nemo dramo z odrskim Jackijem (Georgem Jesslom) v glavni vlogi, a studio Warner je prav v tem filmu videl priložnost, da preizkusi tehniko Vitaphone tudi v svojem prvem celovečernem zvočnem filmu.

Film je postal eden najdonosnejših Warnerjevih filmov zgodnje dobe v zgodovini filmske umetnosti, k temu pa je navsezadnje pripomoglo tudi oglaševanje in temu primeren premišljen izbor datuma premiere. To je bil 6. oktober 1927, dan pred judovskim praznikom dan kesanja, okoli katerega je zasnovan večji del zgodbe. Odličen obisk so pospremile še izvrstne filmske kritike (ali pa je bila zgodba obratna) in uspeh je bil zagotovljen. Zvočni film pa je v dveh letih postavil za normo hollywoodske produkcije. A medalja ima tudi drugo plat, saj je uspeh zvočnega filma pomenil hkrati propad vrste zvezd nemega filma, ki novim časom niso bile kos.

Ameriška filmska akademija je pozneje, ob podelitvi posebne nagrade za produkcijo Darrylu F. Zanucku iz studia Warner Bros, film opisala kot ' izjemnega pionirja zvočnega filma, ki je revolucioniral industrijo'.