Oh, kako smo jokali ob Beležnici; sprožila je celo poplavo filmov, ki so bili zastavljeni tako, da bi iz nas izželi kar največ čustev. Tovrstna manipulacija je počasi prišla iz mode – zdaj pa nov vpis v rahlo pozabljeni podžanr prispeva režiser John Crowley (Brooklyn, Boy A, Lišček). Edino, kar v tem filmu resnično učinkuje, je kemija med Andrewem Garfieldom in Florence Pugh; njune interakcije so tisto, kar sicer že neštetokrat videno premiso (za las) dviguje nad raven popolne duhamornosti. Film je iskren in kompetentno narejen, zato vsaka kritičnost deluje kot zagrenjen cinizem, a dejstvo ostaja, da se čustvena katarza, ki si jo tako prizadeva doseči, nikoli ne zgodi – pa čeprav nam glasbena podlaga Brycea Dessnerja (The National) zelo jasno namiguje, kdaj je čas za solze in kdaj čas za smeh.

Oba glavna lika sta idealizirani različici resničnih ljudi: pedantni Tobias (Andrew Garfield) je popoln partner in oče (drugih značajskih lastnosti praktično nima), Almut (Florence Pugh) je tiste vrste lik, ki smo mu včasih rekli "manic pixie dream girl"; utelešenje moških fantazij o "kul" in "neobremenjenem" dekletu. Obenem je tudi vsestransko nadarjena in ambiciozna – nekoč je tekmovala v umetnostnem drsanju, zdaj je mojstrska kuharica in lastnica anglo-bavarske restavracije, za katero izumlja jedi, kot je "parfe iz duglazije". Jajca za ta parfe pobere iz kurnika v podivjanem vrtu, ki obdaja idilično kočo na britanskem podeželju. Skratka, Almut, Tobias in njuna hčerka Ella (Grace Delaney) so izrezana slika družinske sreče in fotogenične harmonije.

In potem se seveda pojavi zahrbtna bolezen – Almut se z rakom na jajčnikih spopada že drugič. Že ob prvem srečanju z boleznijo, še preden je imela otroka, je izgubila en jajčnik, in zdaj ni prepričana, ali bi travmatični proces obsevanj in operacije zmogla še enkrat. Morda bi bilo bolje, če bi z družino preživela šest dobrih kot pa dvanajst mučnih mesecev? Kvaliteta nad kvantiteto? Sočasno se Almut pripravlja na mednarodno tekmovanje Bocuse d'Or, nekakšne "kuharske olimpijske igre", na katerih bo zastopala Veliko Britanijo. Tobiasu ti načrti niso všeč, češ da bi se morala posvečati predvsem lastnemu zdravju in okrevanju, ne pa kariernim ciljem.

Sledi še en preskok v času in Almut se še naprej – za Tobiasovim hrbtom – pripravlja na tekmovanje; zaradi stranskih učinkov kemoterapije jo vsakih pet minut zvije slabost. Ker film očitno konceptualno načenja vprašanje časa (na kar opozarja že naslov), je pristop nelinearnega segmentiranja zgodbe ključen – a na ravni pripovedi predvsem spodkoplje in razvodeni kakršen koli potencial za napetost in konflikt, obenem pa ne pove ničesar zares pomenljivega o časovni determiniranosti našega bivanja. Almut in Tobias naletita na oviro, a ta zbledi in izgine, ker smo medtem že preskočili naprej ali nazaj v njunem odnosu.

S tem preklapljanjem med velikimi življenjskimi prelomnicami zamudimo vsakdanjo rutino, banalne podrobnosti življenja v paru, neštete malenkosti, ki so v resnici gradniki ljubezni; iz teh "nepomembnosti" je denimo Richard Linklater zgradil eno največjih romantičnih trilogij vseh časov. Prav tako lahko preskočimo kakršna koli "nehigienična" čustva, ki bi morda lahko bruhnila iz bolnice (togota, ihta, obup) - hej, preskočimo lahko celo neprijetno dejstvo smrti same.

Pri Crowleyju ves čas ostajamo na površju čustev in dogodkov. Kako naj resno vzamemo njun razhod na začetku zveze, ki se zgodi, ker se Almut noče obvezati, da bo kdaj hotela otroka, ko pa že vemo, da imata v prihodnosti hčerko? Ves čas je prisoten tudi motiv ur, štoparic in dobesednega odštevanja sekund, ki nam misli vedno znova vrača k odtekanju časa, ki je tako zelo pomembno za protagonistko.

Osrednji konflikt se zgosti okrog ideje, da mora Almut partnerja in otroka vsaj delno potisniti ob stran, če hoče zgraditi kulinarično zapuščino, kakršno si je zamislila. Rada bi, da bi se je hčerka spominjala še po čem drugem kot po tem, da je bila "mama". (Film se da z lahkoto brati tudi kot heteronormativno srhljivko o moškem, ki svojo partnerico – z argumentom bolezni – prisili, da se odpove vsemu, kar je zanjo pomembno; namesto tega naj raje načrtuje njuno sanjsko poroko. Po tej interpretaciji zgodba "karieristko" zato, ker ni dala prednosti tradicionalni vlogi matere in žene, neceremonialno kaznuje s klišejsko smrtjo. Vprašanje se zastavlja skoraj samo od sebe: bi imela Almut večjo možnost preživetja, če se ne bi ob prvi diagnozi zaradi Tobiasove želje po otrocih odločila za manj invazivno zdravljenje raka jajčnikov?)

Zgodbe, kakršna je Živiva v času, smo na velikem platnu videli že velikokrat, in preskakovanje med poglavji preprosto ni dovolj velik novum, da bi to pozabili. Pred dolgčasom nas skuša scenarij rešiti z napletanjem prisiljenih situacij: naša protagonista se spoznata tako, da Alamut Tobiasa povozi z avtom; rojstvo njune hčerke se zgodi na stranišču bencinske črpalke; ključno kuharsko tekmovanje pade ravno na predvideni dan njune poroke.

Realistično bi se paru v življenju zgodilo morda eno tako izjemno naključje, ne pa vsa po vrsti. Posledično nič v Živiva v času ne učinkuje naravno, organsko. Tudi tehnični prijemi, ki naj bi gledalcu signalizirali "sodoben pristop" -– tresoča kamera iz roke, množica bližnjih posnetkov, uporaba oranžnih oz. modrih odtenkov za glavna lika – ne morejo skriti njegove skrajno regresivne poante: pogumna in nadarjena ženska mora umreti, da lahko glavni junak dojame, kako pomembno je v življenju ceniti vsak trenutek z ljubljeno osebo.

Edini resnični nauk, ki na koncu ostane z nami, je posreden: čas je preveč dragocen, da bi ga zapravljali za medle filme.

Ocena: 3-