Napisal sem zgodovino po spominih dekleta, ki proti svoji volji postane junakinja že pri dvajsetih letih.
Z romanom Ritournelle de la faim (Pesem o lakoti) se Le Clézio vrača v svoje otroštvo. Čeprav je roman zgrajen okoli otroštva protagonistke Ethel, je Le Clézio roman zasnoval na svojih otroških spominih; zelo zgodnih spominih, ki segajo še v čas, preden je Le Clézio, star komaj osem let, napisal svoja prva 'romana'. K njima se še vrnemo. Leta 1940 v Nici rojeni pisatelj je namreč med drugo svetovno vojno izkusil lakoto, in to izkustvo ga spremlja vse življenje. Nikoli ga ni pozabil in nikoli ga ne bo pozabila tudi Ethel, ki v romanu tako kot Le Clézio v resničnem življenju po koncu vojne prvič v svojem življenju okusi beli kruh in si lahkoto poteši s konzerviranim mesom, ki ga razdeljujejo ameriški vojaki.
Rimbaudovo slavje lakote in glasbeno nasilje Mauricea RavelaKot poroča Die Welt, je Le Clézio motive za roman iskal tudi v dveh znanih umetniških delih. Omenja delo Arthurja Rimbauda Fetes de la Faim (Praznovanje lakote), ki o občutku lakote govori kot o metafizičnem izkustvu. Prav ta kvaliteta izkustva lakote pojasni Le Cléziove besede, da lakota še vedno tiči v njem. Navdih pa je Le Clézio našel tudi v baletu Bolero Mauricea Ravela. Le Clézio ta balet razume kot zgodbo o lakoti in srdu, z mislijo nanj govori o glasbenem nasilju, ki napoveduje izgrede političnih 'klavcev' 20. stoletja. Bolero je sicer Le Cléziovo življenje zaznamoval še na en način. Plesalka Ida Rubinstein, ki je nastopila v krstni izvedbi Bolera, je bila namreč soseda Le Cléziove matere, ko je ta leta 1928 živela v Parizu.
Le Clézio, ki ne taji, da v svoja literarna dela - teh se je nabralo že več kot 30 - vedno znova vnaša motive iz družinskega življenja, se je v svojem zadnjem romanu spomnil tudi očeta. Oče glavne junakinje namreč tako kot Le Cléziov oče prihaja z Mauriciusa in tako kot Le Cléziov oče tudi ta moški svojo družino po vojnih letih v Nici odpelje v francoske Alpe, kjer se roman tudi konča. Konča se z žalostnim spoznanjem Ethel, da ima že 20 let, da je mladost za njo in da te mladosti pravzaprav sploh ni užila. Kritiki so Le Cléziov roman o prebijanju sprva samozavestne malomeščanske družine, ki v družbi rada 'švadronira', nato pa mora ob nastopu druge svetovne vojne in antisemitistične gonje ponižno priznati, da življenja vendar ne obvlada tako popolno, dobro sprejeli. Posebej so pohvalili lik Ethel, lik "dobrega srca in ledenega pogleda".
Nomad in njegove izkušnje
In zdaj se lahko vrnemo k obljubljeni razlagi začetka Le Cléziove pisateljske kariere, nenehno zaznamovane s pisateljevimi izkušnjami nomadskega življenja, pri rosnih osmih letih. Le Clézio je tedaj z očetom potoval po Nigeriji, in kar je videl, ga je tako prevzelo, da je moral občutke izliti na papir. V enem mesecu sta tako nastala prva Le Cléziova 'romana', o deželah, ki sta napovedala, da bo Le Clézio tudi v svojih pravih romanih vedno znova pisal o deželah, ki jih bo spoznaval na potovanjih in v različnih življenjskih obdobjih, ki jih je preživel na vseh koncih sveta. Omenimo le njegovo služenje vojaškega roka v Bangkoku, od koder so ga izgnali zaradi članka, v katerem je protestiral proti otroški prostituciji, nadaljevanje služenja v Mehiki, kjer je navdušeno spoznaval predkolumbovske kulture, in postanek v Maroku, od koder prihaja njegova žena.
Napisal sem zgodovino po spominih dekleta, ki proti svoji volji postane junakinja že pri dvajsetih letih.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje