Na sporedu bo 7. septembra ob 23.05 na Prvem programu Televizije Slovenija.

Živa legenda slovenskega gledališkega odra ter radijskih in televizijskih valov, nepozabni Jurij Souček, v Pričevalcih ne bo nikogar pustil ravnodušnega, saj pri dobrih 90 letih nastopa in govori z isto energijo in hudomušnostjo, kot smo je bili vajeni pred desetletji. Gre za pričevanje posebne vrste, kjer pride do izraza izpiljen igralski karakter z izjemnim talentom pripovedovanja. V pričevanju nas Jurij Souček popelje od prešernega razpoloženja do solz ... največkrat zaradi smeha. Posebno vrednost oddaji Pričevalci daje Součkova soproga Milena Morača, operna diva, ki ob svojem možu tudi zapoje in pove zanimive prigode iz njunega življenja, sploh začetkov in poroke. Vsekakor pričevanje, ki bo navdušilo ne le zaradi posebne energije, ki jo oba izžarevata, ampak tudi zaradi življenjske zgodbe Jurija Součka, ki je zelo pisana.

Rodil se je leta 1929 v družini čeških staršev v Ljubljani. Čehi so bili pod Kraljevino Jugoslavijo posebej v prestolnici številni, imeli so svoja združenja, predstave ter vrtec in tudi pouk češčine. Njegov prvi nastop, ko je kot otrok moral pozdraviti češke sokole na kolodvoru, se je izjalovil, kot nazorno pove in pokaže Souček. Brezskrbno otroštvo v ljubljanskem predmestju je prekinila vojna, ki pa fantičev, kot je bil Jurij, sprva ni posebej prizadela. Vedeli so za OF, zdelo se jim je zanimivo, sicer pa so se med vojno držali bolj na strani. Se pa Jurij iz tiste dobe, ko je obiskoval šolo, spomni karizmatičnega primorskega duhovnika Filipa Terčelja, ki so ga kot velikega domoljuba preganjali fašistov, leta 1946 pa so ga okrutno umorili komunisti.

Novemu režimu Součkovi niso bili nasprotni, kljub temu pa so prišli v težave in mladi Jurij je okusil tudi zaporniške celice nove oblasti. Vse to pove v šali kot tudi, kako se je ob koncu vojne prijavil k partizanom kot "majski hrošč". Doživel je kup zanimivih anekdot npr. na gradu Brdo, kamor je prišla njegova enota, ko je bilo še vse "na mestu". Kmalu po tem je bil grad izropan. Pa kako je peljal vojaškega konja oz. konj njega v Kranj … V zavetrju, daleč od oči pa so se ravno takrat vršili množični umori desettisočev ujetnikov in civilistov. Tako si je tlakoval pot na oblast novi totalitarni režim, ki se mu je Souček do neke mere prilagodil, vendar ne toliko, da bi bil privilegiran, kot so bili nekateri drugi kolegi.

Najprej je obiskoval trgovsko akademijo in jo tudi končal. Starši namreč niso bili navdušeni nad njegovo željo – postati igralec. A kmalu je ob honorarnem delu na radiu, kjer je med drugim obračal gramofonske plošče, na svojo roko začel študij na Akademiji za igralsko umetnost, na oddelku za igro pri prof. Vidi Juvan. Od leta 1953 pa do upokojitve leta 1993 je kot stalni član Drame odigral številne vrhunske vloge, nekaj jih bo v pričevanju posebej omenil.

Izoblikoval je svojstven način igre, ki je bil značilen samo zanj, kot so mu priznavali kritiki. Veljal je za samostojnega in premišljenega. Prav zato je, nezadovoljen s stereotipnim razporejanjem igralcev in z abonentskim principom, stopil v krog mladih upornih izobražencev, ki so se zbirali okrog revije Perspektive in Oder 57. Jurij Souček se je uveljevil tudi kot režiser. Prejel je najvišje nagrade v svoji umetniški zvrsti, tudi Sterijino pozorje in seveda Borštnikov prstan.

Najširši javnosti, sploh generacijam otrok, pa je najbolj znan kot pripovedovalec risank za otroke. Najbolj znani liki, ki jim je posodil glas, so Pipi in Melkijad, mali in velik pujs, Maksipes Fik ter Miškolin. Igral je tudi v vrsti filmov, od Trenutki odločitve, Ne čakaj na maj ... do Heretik in Čisto pravi gusar.

Součkova sočna pripoved, obogatena s pesmijo njegove soproge Milene Morača, ponuja redek vpogled v intimni svet velikega igralca, v njegov vrednostni sistem, čutenje in način razmišljanja.