V nadaljevanju povzemamo nekaj njegovih najbolj značilnih misli in izjav. V pogovoru, ki je prispevek k mnenjski pluralnosti javnega medija, je Jambrek kritičen tudi do RTV Slovenija, ki ga uvršča med "partijske medije".

30 letno prehojeno pot samostojne slovenske države ocenjuje zelo pozitivno. Po prvih svobodnih volitvah 1990, kjer je sicer vprašanje, če so bile povsem poštene, se je slovenski človek rešil okov režima in zaživel svobodno, kar je omogočilo izjemen podjetniški razvoj velikega dela Slovencev. S članstvom v EU-ju smo potrjeni kot suverena država s svobodnim ljudstvom.

Demosova odločitev v Poljčah

Pot v plebiscit, ki je bila sprejeta v Poljčah novembra 1990, je bila sprejeta v ozkem krogu Demosa, ki ga je vodil dr. Jože Pučnik. K tej odločitvi niso povabili strank nekdanjega režima niti predsednika predsedstva Milana Kučana, ker jim Demos ni zaupal, da bi jim pri taki odločitvi takrat sledili. "Kučan se upravičeno čuti prevaranega," dodaja Jambrek, ki omeni tudi, da se je takrat tudi on sam Kučanu osebno zameril. Demosova ideja o plebiscitu je takoj dobila široko javno podporo in tudi politične sile, ki so izšle iz nekdanjega režima, so se temu "morale" prilagoditi.

Demosov krog se je zavedal, da lahko marsikaj čez noč spremenijo z izglasovanjem v parlamentu, hkrati pa so bolj konservativni ocenjevali, "da se bo gospodarstvo lahko spremenilo, demokratiziralo, lastninsko preoblikovalo šele v roku 20–30 let, vrednostni sistem prebivalstva pa v roku 30–50 let. Mi sicer v ta pričakovanja nismo čisto verjeli, smo bili bolj optimistični, so se pa izkazala, da so bila pravilna."

"Žabe v slovenskem loncu bodo kmalu kuhane"

S to hudomušno primerjavo dr. Jambrek opisuje svoj razmislek, da je zlasti članstvo v EU-ju posledično počasi razjedalo nekdanji nedemokratični režim. Po njegovem je v slovenskem loncu več žab, nekatere bi sicer rade skakale v komunizem ali socializem s človeškim obrazom … se je Slovenija v 30 letih tako močno spremenila, da po Jambreku kaj takega ne bo več mogoče: "In v tem smislu je moj optimizem, da se po načinu življenja in podjetniški svobodi, gospodarski iniciativi približujemo Zahodni Evropi. Drugo je, kaj se dogaja v podsistemih, recimo vaša RTV Slovenija, ki pa zaostaja, ki je nek košček ledu, ki plava v tej topli vodi."

Dr. Jambrek poudarja pomen 30-letnega nezavednega toka, ki je Slovenijo oddaljil od komunistične politične in ekonomske prakse, hkrati pa se zaveda, da je znotraj družbe ostalo nekaj nostalgije po starih časih zlasti pri tistih, ki so bili vajeni razrednih privilegijev in koruptivnih navezav na tej osnovi. Politika kontinuitete vztraja na razvejanem sistemu, ki je vezan na državno lastništvo, in na to, "da si je možno prisvajati presežno vrednost delavcev v Sloveniji z davki in zajemanjem davkov v proračun, s katerim razpolagajo potem neka birokracija in državne institucije". Po Jambreku se ta razredna elita čuti ogroženo, slednje je po njegovem slučajno sovpadlo z vlado Janeza Janše, kar je bila kaplja čez rob: "Tistih slojev in inštitucij, ki so življenjsko ogrožene z normalnim socialno tržnim gospodarstvom". Jambrek meni, da gre za ljudi, ki položajev in privilegijev niso pridobili zaradi sposobnosti in znanja, ampak po razrednem političnem principu nekdanjega režima: "Tak človek se zgrozi nad tem, da mu bo nekdo ta položaj vzel, se tudi zaveda, da nikoli več tega položaja, teh privilegijev ne bo imel in da ni sposoben česa drugega v življenju početi. In tak se bo boril do zadnje kaplje, ne svoje, ampak koga drugega krvi.«

"Izvor slovenske komunistične revolucije je morilski"

Levim tranzicijskim strankam Jambrek očita pomanjkanje duhovitosti in novih idej: "Vračajo se v svoj DNK, v svojo genetsko strukturo. To je pa revolucija in predstave o komunistični partiji, katere edini končni cilj je oblast, in to monopolna oblast. Gre za neko pradavno predstavo o sovraštvu. O sovraštvu do notranjega in razrednega sovražnika, s čimer se napaja "avantgarda". Tako da dobiva neke svoje duhovne pospeške, da ima dovolj poguma, da se drži tako sama, tako izolirana monopolna na oblasti. To je tisto, k čemur se vračajo danes naši kolesarji, biciklisti, demonstranti, vsi tisti, ki pozivajo na likvidacije, tudi Janševe družine in vseh, ki so moteči. /…/ To ni nekaj presenetljivega, izvor slovenske komunistične revolucije je morilski, to je bila likvidacijska logika in logika terorja preko likvidacij. Bila je revolucija in državljanska vojna z edinim ciljem doseči oblast partije. Tu pa vidim, da je neka povezava s pravimi izvori tega negativnega vrednostnega središča Slovenije z vsemi tistimi poboji in moritvami, zaradi katerih se nekateri ljudje podzavestno še vedno bojijo.

O slovenskih revolucionarjih ima Jambrek zalo kritično mnenje, delno iz prve roke: »Oče, ki jih je poznal v Trbovljah, npr. Miha Marinka, jih je imel za delomrzneže in nesposobne ljudi. Za Marinka je bilo znano, da je kradel kure. Bili so vmes tudi intelektualci ali polintelektualci, kot je bil Kardelj.

Gost poudarja pozabljeno dejstvo, da je slovenske vodilne komuniste usposabljala in plačevala Moskva: »To so bili v Sovjetski zvezi trenirani kadri. To so bili v bistvu izučeni trenirani, dresirani likvidatorji, teroristi, primerljivi z današnjimi islamskimi teroristi. Gotovo so bili do konca indoktrinirani, plačani od Kominterne, delali so po navodilih Moskve, Stalina. Pred drugo svetovno vojno je bil Stalinov režim izredno izurjen, rutina pobijanja je bila dognana do konca in to so tudi slovenski partijci, člani komunistične stranke dali skozi. Bile so šole in dresura ter zavezanost na življenje in smrt. To so bili tisti, ki so ustanovili OF in VOS kot partijsko likvidacijsko službo." Dr. Jambrek tako navede, kot pravi, neizbežne zgodovinske podatke, ki jih ne smemo spregledati, saj je z njimi povezan nadaljnji razvoj OF-a, partije in njenega prevzema oblasti.

"Kolesarski protesti imajo namen ustrahovanja, spominjajo na rjave srajce"

Glede kolesarskih protestov je Jambrek oster. Pravi, da gre za farso, saj je po njegovem socialna in gospodarska struktura Slovenije sijajna: "Mi smo v dobri kondiciji. Če pa se 1–2 odstotka prebivalstva Ljubljane pojavi na cestah z nekimi neumnimi slogani 'ubite Janšo' in podobno, potem je to dokaz slabega okusa in antiintelektualne drže … Na teh demonstracijah, ki jih zdaj gledam na televiziji, saj televizija nenehno poudarja te dogodke, pa ne vidim drugega kot transparente, z rdečo barvo prelite stole, metanje kock. Vse tisto, kar spominja na rjave srajce, preden je Hitler prevzel oblast. Pojav biciklov na ulicah, tudi so bili sredstvo zastraševanja, terorja, ne intelektualnega diskurza, ampak fizične prisotnosti z namenom ustrahovanja." Jambrek meni, da imajo sedanji javni protesti samo en cilj: "Gre za obupne in zadnje poskuse prepričati še 1–2 poslanca, da prestopita v drug tabor. In se za to angažira 10.000 ljudi. Mislim, da je to farsično." Jambrek izpostavlja zgodovinske vzporednice in dejstvo, da je bil že med vojno edini pravi končni cilj partije prevzem oblasti: "Ni bila važna osvoboditev naroda, ampak gola popolna oblast partije. Vse je bilo temu podrejeno." Histerične in živčne reakcije akterjev levice kažejo, da se čutijo šibke, ocenjuje Jambrek: "Zavedajo se, da izgubljajo ideološko podlago, saj se slovenska družba čedalje bolj približuje zahodnoevropski … Edino, kar je še v resnici pristno, tranzicijsko ali postkomunistično levega, skladno z nostalgičnimi predstavami o Titu in Jugoslaviji, so mediji. Je aktualna medijska konstrukcija realnosti petih partijskih medijev v Sloveniji, Delo, Dnevnik, Večer, vaša RTV Slovenija … pa nimam nič proti RTV-ju." Jambrek nadaljuje, da v medijih ni prave svobode, ampak stroge hierarhične organizacije. Glede RTV-ja Jambrek kot primer reševanja izpostavlja primer britanskega javnega servisa BBC, ki ga po njegovem reformirajo tako, da ga "likvidirajo in vzpostavijo na novo. To je ena zelo uspešnih in legitimnih reformnih strategij v poslovnem svetu in pri birokratskih organizacijah … Ne me narobe razumeti, nisem zato, da vas ukinejo in ponovno vzpostavijo, bi bila pa to čisto zanimiva strategija in razmisleku o tem se ne bi povsem odrekel. Vsekakor pa je zlahka vzpostaviti dvopolnost, dve uredništvi, eno levo eno desno, znotraj vaše hiše, ki naj se med seboj tekmujeta v demokratične in strokovnem dialogu. Zakaj ne?"

Za prihodnost je dr. Jambrek vendarle optimističen. Mlado generacijo vidi kot svobodno in podjetno, zdravstveni sistem se je okrepil, želi si le več tekmovalnosti na vseh področjih, tudi v javnih službah. Osnovno zavedanje ob 30-letnici Slovenije pa spoštovanje tega dosežka: "Spoštovanje tega, da smo v Sloveniji prišli do suverene države, svobode ljudi in to nas znotraj Evropske unije ohrani v dobri kondiciji še naprej."