Angleški umetnik Liam Gillick je v bonski Razstavni dvorani Zvezne republike Nemčije razstavil svojo objektno umetnost iz več ustvarjalnih obdobij. Gillicka največkrat povezujejo s trendom nadaljevanja oziroma nadgrajevanja konceptualne umetnosti, vendar pa je njegovo umetnost morda korektneje označiti kot umetnost ustvarjanja objektov. Lani je tako kot izbranec za pripravo nemške razstave beneškega likovnega bienala v starem klasicističnem paviljonu namestil lesene elemente, ki so spominjali na kuhinjsko opremo. Tam nekje zgoraj pa je sedel tudi maček, ki je prisoten tudi zdaj. Če se je tedaj Gillick želel s preprostim, skoraj surovim programom soočiti z ideološko obremenjenim neoklasicizmom, ki zaznamuje nemški paviljon, tokrat razstavlja zelo raznolike elemente, ki nimajo skupne programske točke.
Relacijska estetika Nicholasa Bourriauda
Pod naslovom En dolg sprehod ... dva kratka pomola ... Gillick pravzaprav ponuja manjšo retrospektivo. Tako kot vedno želi popolnoma okupirati razstavni prostor. Ko mu zmanjka del, stene popiše z naslovi svojih preteklih stvaritev. Opazna je vedno večja zadržanost umetnika, ki se je v devetdesetih odkrito soočal z velikimi družbenimi temami, ki se je pozneje priklopil utopičnemu razmišljanju, zdaj pa predvsem deluje v okvirih koncepta relacijske estetike, kot ga je definiral Nicholas Bourriaud. Gillick tako razmišlja o oblikah komunikacije in srečevanj in te privzema kot izhodišče za svoja umetniška dela. No, v Bonnu se obiskovalci srečujejo predvsem z umetniškimi objekti, ki sestavljajo vijugave poti po razstavišču.