Roy Lichtenstein: Rdeči jedzec, 1974. Foto: EPA
Roy Lichtenstein: Rdeči jedzec, 1974. Foto: EPA

Kot piše nemška tiskovna agencija DPA, je umetnik stavbo, ki je bila zgrajena leta 1912 kot kovinarska delavnica in je le nekaj ulic stran od muzeja Whitney, kupil leta 1987. V njej je živel in delal med letoma 1988 in 1997. Muzej bo zdaj vanj preselil svoj izobraževalni program za študente.

"Zahvaljujoč Royu je ta stavba že dolgo kraj umetniških in intelektualnih prizadevanj, tako njegovih kot tudi tistih, ki so se zbirali tukaj," je dejala Dorothy Lichtenstein. Povedala je tudi, da si ne more "predstavljati ustreznejše uporabe studia, kot da Whitney v prihodnosti vodi to zapuščino".

Rušenje ograde okoli visoke umetnosti
Lichtenstein (1923–1997) velja za enega najpomembnejših predstavnikov poparta. Danes najbolj poznana Lichtensteinova dela večinoma izvirajo iz 60. let, ko se je posvetil predvsem stripom. Zaslovel je s svojimi tipičnimi pikčastimi rastri ter motivi iz stripov in potrošniškega sveta.

Bil je eden prvih uveljavljenih slikarjev, ki je začel rušiti pregrade med visoko umetnostjo in oblikovanjem predmetov za vsakdanjo uporabo. Odločitev za umik iz do takrat zaprtega sveta visoke umetnosti je Lichtensteina ustoličila kot eno ključnih figur ameriškega slikarstva po drugi svetovni vojni.

Sam umetnik je popart opisal kot "ne 'ameriško' slikarstvo, ampak industrijsko slikarstvo". Nikoli ni zanikal svoje naklonjenosti do industrijskega oblikovanja in je svoje umetniške cilje povzel z besedami: "Pri svojem delu poskušam ustvariti komercializiranega Picassa ali Mondriana."

Portret življenja povprečnega Američana
Njegove slike so tudi portret življenja povprečnega Američana v 60. in 70. letih 20. stoletja, ko je ZDA že temeljito zajela kultura množičnega potrošništva, ko so oglasi prikazovali idilično življenje v urejenih predmestjih in ko se je številnim zdelo, da je nakup množice cenenih gospodinjskih pripomočkov vstopnica za srečno življenje.