Do danes so jih razkrili že selektor festivala Simon Popek, MMC-jev kolumnist in filmski publicist Andrej Gustinčič, filmski kritik Matic Majcen, filmska kritičarka, prevajalka in scenaristka Tina Poglajen ter filmski kritik Igor Harb.

Dan pred začetkom letošnjega Liffa vam bo kot zadnja izbor olajšala še MMC-jeva filmska kritičarka Ana Jurc, ki tokrat predstavlja svojih pet favoritov.

Volčja druščina (The Wolfpack, r. Crystal Moselle)
Hej, katerega filmoljuba pa že ni kdaj zamikal svet, v katerem bi lastno realnost lahko konstruiral le iz fragmentov videnih filmov? In koga med nami vsaj na skrivaj ne fascinira koncept "divjega otroka", ki je odraščal brez obvezujočih spon družbe? V (resničnem) primeru Volčje druščine je otrok šest, pa tudi odraščali niso v divjini, pač pa v "varnem" zavetju natrpanega stanovanja na Lower East Sidu pod budnim očesom avtokratskega očeta in s hollywoodskimi konstrukti kot edinim stikom s (popačeno) resničnostjo. Joshua Oppenheimer nam je v zadnjih letih pokazal, kako fascinantni so dokumentarci, ki se odkrito spogledujejo z žanrskim filmom, in od Crystal Moselle pričakujem zanimiv komentar sociološkega eksperimenta, ki mu je bila bolj ali manj po naključju priča.

Ovna (Hrutar, r. Grimur Hakonarson)
Čeprav bi se težko opisala kot navdušenka nad naravo (ali nad konji), je bila islandska komična drama O konjih in ljudeh zame eno najboljših presenečenj lanskega Liffa. Zakaj človek torej ne bi dal priložnosti še eni sorti kmetijske živali? Islandci premorejo nepretenciozen, očarljiv smisel za humor, občutek za mero in dar za preseganje okvirov na videz prozaične zgodbe. Nagrada un certain regard iz Cannesa prav tako ni slaba popotnica, glasbena podlaga pa zveni obetavno.

Supersvet (Superwelt, r. Karl Markovics)
"V zadnjih letih je ta mala državica s populacijo New Yorka postala svetovna prestolnica feel-bad filma," je leta 2006 o avstrijskem novem valu zapisal The New York Times. Naj gre za inscenirano"resničnost" dokumentarcev Ulricha Seidla, Hanekejeve alegorije sociopolitične represije ali srhljivo matrico lanske liffovske uspešnice Lahko noč, mamica, avstrijski film je konsistentno v sami špici vrhunskih evropskih dosežkov. Zanimivo bo videti, kako je temo verskega fanatizma načel Karl Markovics, ki se bo v Ljubljani tudi osebno oglasil.

Nemirna obala (A Bigger Splash, r. Luca Guadagnino)
Je "Tilda Swinton" dovolj dobra utemeljitev? Luca Guadagnino je samo eden v četici italijanskih režiserjev na letošnjem Liffu, ki z angažiranjem znanih obrazov in izleti v angleškogovoreči film izkazujejo svojo uperjenost k širšemu občinstvu - in po hvali, na katero sta naleteli Moja mama in Mladost, se zdi, da jim velja prisluhniti. Trač, da so italijanski novinarji Nemirno obalo na letošnjem beneškem festivalu zaradi "zgodovinskega sovraštva" do Guadagnina izžvižgali, (zame) vse skupaj naredi še toliko zanimiveje. Režiserjev zadnji celovečerec, I Am Love (prav tako s Swintonovo v glavni vlogi), je bil vsaj vizualno, če že tematsko malo manj zanimiv.

Družinski film (Rodinny Film, r. Olmo Omerzu)
Edini izmed naštetih, za katerega lahko dam po predhodni projekciji roko v ogenj. Olmo Omerzu je režiser, ki mu lahko s precejšnjo mero prepričanosti napovemo mednarodni uspeh. Družinski film je samo na prvi pogled preprosta variacija na že neštetokrat obdelano temo družinskih odnosov. S svojo delikatno, hladno estetiko film ni glasen in vsiljiv, se pa zato z menjavanjem zornega kota toliko spretneje poigrava z gledalčevimi pričakovanji in mu ne pusti, da bi se, kot pravi Omerzu sam, v filmu "udomačil". Plus, zgodba premore najbolj nadarjenega pasjega igralca, kar sem jih kdaj videla (pa čeprav so bili psi menda trije).