Dogodek je šele drugi režirani film 41-letne francoske režiserke in scenaristke Audrey Diwan, posnet pa je po avtobiografskem romanu francoske pisateljice Annie Ernaux, v katerem je avtorica nadrobno opisala lastno izkušnjo s splavom, ko je bil ta v Franciji še prepovedan.

Anne (odlična Anamaria Vartolomei) je nadarjena študentka književnosti iz delavske družine, ena tistih, ki lahko v polsnu analizira literarno delo, ena tistih, od katere profesorji največ pričakujejo. Diploma zanjo pomeni tudi prelom z okoljem, iz katerega izhaja, osvoboditev od delavskega razreda, v katerega je ujeta njena mati.

A vse te sanje so nenadoma postavljene na kocko, ko nepričakovano zanosi in svet okoli nje se začne naglo sesuvati kot hiša iz kart.

Francijo in francosko družbo pogosto povezujemo z liberalnostjo, s spolno osvobojenostjo in popolno sproščenostjo, ko gre za spolnost in koncept partnerstva. A, kot izpostavi Dogodek, je prepad med obema "s"-jema, seksom na eni strani in splavom na drugi, še posebej v puritanskem okolju 60. let, ogromen.

Annina radoživa, a neizkušena sošolka Briggite (Louise Orry-Diquero) tako nima nobenih zadržkov razlagati kolegicam, kako se je vseh veščin, ki ji bodo (nekoč) prišle prav, že naučila iz bratove zbirke pornografskih revij, preden jim osvojeno znanje demonstrira z masturbacijo na blazini, a ko beseda nanese na splav, se nemudoma strezni. Še več, gre za tako veliko tabutemo, da beseda sama v filmu nikdar ni izrečena.

Otrok da, a ne namesto življenja

Spolnega prebujanja ni mogoče zanikati, a o seksu se v tisti konservativni klimi zgolj šušlja, tiste, ki že imajo izkušnje, pa obklada s "cipami". Anne tovrstna zbadanja vrstnikov ne ganejo, njene ambicije so prevelike za take malenkostne šume v ozadju. Otrok pa je druga zgodba. Točno ve, da se z njim lahko poslovi od študija, poslovi od profesorske kariere, poslovi od razrešitve okov delavskega razreda.

"Nekoč si želim otroka, a ne namesto življenja. Lahko bi ga zasovražila," razloži zdravniku, ki edini kaže nekaj razumevanja do njene stiske, a nikakor ne misli tvegati kariere, da bi ji pomagal.

Francoska zakonodaja tistega časa je namreč nalagala zaporno kazen ne samo za dekleta in ženske, ki so se za splav odločile, ampak tudi za vse, ki bi jim pri tem pomagali. Kar pomeni, da so obupane nosečnice iskale najbolj radikalne rešitve mazačev, pri čemer so številne izkrvavele v hudih bolečinah.

Tesnobnost tednov

Anne niti ta svarila odvrnejo. Zaključni izpiti se bližajo, a njen svet se oži vse bolj, ko se seštevajo tedni nosečnosti. Štiri, pet, sedem, devet ...

Z vsakim tednom, ki se nam zariše na velikem platnu, se povečuje Annina stiska, z njo pa občutek tesnobnosti in izolacije, kar uspe Audrey Diwan spretno vzbuditi pri gledalcu s skrajnim realizmom, pri čemer se v celoti zanaša na bližnje posnetke panike v očeh svoje protagonistke, brez senzacionalizma, tudi, ko gre za res mučne prizore splava oz. poskusa splava.

V teh se film približa nekaterim drugim evropskim, ki so v zadnjih letih načenjali temo splava na podoben naturalističen način, predvsem 4 meseci, 3 tedni, 2 dneva romunskega režiserja Cristiana Mungiuja, ki smo ga gledali na Liffu leta 2007 in ki je pod drobnogled postavljal stisko noseče študentke v Ceausescujevi Bukarešti. Ozračje v Franciji 60. let v resnici ni kaj dosti drugačno.

Ko Anne niti pri prijateljicah ne naleti na razumevanja, se obrne po pomoč k sošolcu, ki menjava dekleta pogosteje kot spodnjice, a jo skuša le izkoristiti, ker, kot ji navrže, ko jo stiska ob zid, "saj zdaj ne moreš še enkrat zanositi".

Ko obišče starejšega zdravnika in od njega terja rešitev, jo ta oskrbi s tabletami, ki naj bi ji "sprožile menstruacijo", a gre v resnici za sredstvo, ki zarodek še ojača. Naslednja postaja je Bordeaux, kjer živi študent, s katerim je Anne zanosila, a ta ne premore več od sebičnega, nesočutnega "sem mislil, da si to uredila?" zgroženega očitka.

Ko se številka tednov na zaslonu naglo bliža tisti dvanajstici, ko rešitve več ni, Anne poseže po najskrajnejših prijemih. Njene ocene so v prostem padu, njen družbeni krog se je zreduciral na ničlo, iz profesorjeve ljubljenke pa pade na raven, ko ji ta pred polno predavalnico navrže, da "gospodična, mislim, da univerza ni za vas".

Prizor, ko skuša Anne sama opraviti splav, je skrajno mučen in neprijeten, a je tudi pri tem neuspešna in plod preživi. Na koncu le dobi pravi naslov, žensko, ki opravlja splave na črno (skoraj neprepoznavna veteranka francoskega filma Anna Mouglalis), tako, "ki ima izkušnje" in "instrumente celo prekuha", kot Anne razloži dekle, ki ji posreduje naslov. "Če zakričite, bova takoj nehali, stene so tanke," ji zabiča gospa Riviere, ko ji ukaže, da razkreči noge.

Ob vsakem pisku bolečine je Anne deležna očitajočega, strogega pogleda.

Fizična plat izkušnje

"Kakšno pot lahko ubere mlada ženska, ki se odloča za skrivni splav? Pogosto o tem lahko samo ugibamo. Ko sem se odločila za filmsko priredbo romana Annie Ernaux, sem poskušala najti način za prikaz fizične plati izkušnje, upoštevati telesno razsežnost poti. Upam, da izkušnja presega časovni okvir zgodbe in spolno neenakost. Usoda mladih žensk, prisiljenih v takšne posege, je tvegana, nedopustna. Iskala sem preprosto gesto, bistvo, ki bi jo upodobilo," je o filmu povedala Audrey Diwan, ki se ogne vsakršnemu moraliziranju, komentarju ali manipuliranju z gledalcem.

Na koncu je Dogodek ne samo drama, ampak psihološki triler dekleta, ki se ne bojuje zgolj proti sistemu in družbi, ampak proti lastnemu telesu, vse do konca, ko raje tvega lastno življenje, kot da bi se "samo nehala upirati in sprejela situacijo", kot ji svetuje zdravnik.

In če se komu zdi dogajanje v Dogodku nepredstavljivo, mučna epizoda neke (ne tako zelo) oddaljene preteklosti in režimov brez posluha do pravic žensk – naj močno pomisli.

Ob novi zakonodaji proti splavu v Teksasu, ob novi poljski zakonodaji, ki splav kriminalizira, in ob podobnih ambicijah nekaterih podobno razmišljujočih režimov vzhodne in osrednje Evrope, se ničesar ne da več vzeti za samoumevno, niti osnovnih človekovih pravic ne.

Ocena: 4/5