Na videz je družina Tomasa (Johannes Kuhnke) in Ebbe (Lisa Loven Kongsli) popolna, kar tudi ovekoveči fotograf na smučišču takoj na začetku filma. A starša se kot par zdita malce nerodna, zaznati je neko nedoločljivo odtujenost, družinska rutina pa je očitno načela kakršno koli že strast, ki jo je par imel v svojih boljših časih. On sicer še položi roko na njeno stegno, a se zdi gesta bolj rutinska, mehanična. Pogovor med njima je skop, z občasnimi na videz neškodljivimi zajedljivimi opazkami, dopust na smučišču pa še en opravek več.
Že drugi dan družino med obedovanjem na panoramski terasi preseneti plaz, za katerega pater familias sicer sprva suvereno trdi, da je "nadzorovan", a se bliža z veliko hitrostjo in se nevarno približa terasi. V trenutku panike Tomas zbeži, Ebba pa z materinskim nagonom zaščiti otroka in zaman čaka na moževo oporo.
"Si jezna? Zdiš se jezna," pobara nedolžno Tomas ženo, ki komaj zadržuje v sebi gnev, ki ga čuti do njega. Ne za dolgo. Vsa njena frustracija privre na dan na mučni večerji s še enim parom, ki postaneta prvi nič hudega sluteči žrtvi neuravnoteženega obračuna med zakoncema. Njena interpretacija dogodkov je namreč precej različnejša od njegove. Ta sprva na vse pretege zanika, da bi res ravnal kot slabič in poskrbel najprej zase, a se zdi, da niti sam sebi ne verjame.
Čustveni plaz
Družina si prizadeva vzdrževati videz normale in Ebba vsak dan sproti duši svoje travme, a ji ne pomaga kaj dosti, da se njen plehek mož vede kot nezrel otrok, da otroka histerično kričita o ločitvi in da jo povrhu še naključni srečni pari in promiskuitetna prijateljica, ki balansira med ljubimci in družino, spominjajo, česa sama, očitno, nima in kako ji niti popolne družine počasi dokončno polzijo iz rok.
Višja sila (Force Majeure) vzame grožnjo naravne katastrofe, a jo spretno spreobrne v psihološko dramo o katastrofi druge vrste. Osebnejše. V njej se prav tako poigrava z do zdaj izredno neizkoriščeno tematiko pričakovane vloge moškega kot tudi z destrukcijo zakonskega življenja, ki po nekaj letih zaide v rutino, pa si tega nihče ne želi zares priznati. Vsak starš je verjetno prepričan, da bi ob katastrofi najprej naravno zaščitil svoje otroke, ravnati po nagonu preživetja ni družbeno sprejemljivo.
Že mogoče, da je Tomas sebičen slabič, ki si nato tega še ne želi priznati, ampak ali smo prepričani, da bi naš partner ravnal kaj boljše? Kako smo lahko prepričani o tem? Ruben Östlund nastavlja neprijetno ogledalo vsem, ki slepo verjamemo v viteštvo in družbene norme, sesuje vlogo moškega, ob tem pa naslika zelo slabo reklamo za zakonsko življenje in s pretanjenim občutkom za človeško psiho in napake dokaže, da se sreča ne skriva v udobnem življenju in lepi ženi, ampak imamo lahko na videz vse, pa se nam svet sesuva.
Film deluje na vseh ravneh - psihološko zadene v samo bistvo, zlasti če smo že imeli izkušnje z umirajočo zvezo in nepotešenimi pričakovanji. Vizualno je čudovit, z vsakim kotom ponazarja ujetost protagonistov, zamegljeni in zasneženi smučarski dnevi, ki jih prekinja zvok topov in plazov, ne puščajo nobenega dvoma, da je oddih bolj mučenje kot kaj drugega, čeprav Östlund napetost na nekaterih mestih razreže s še kako dobrodošlimi humornimi vložki. Struktura z razparceliranjem na dneve deluje kot triler, ki gradi napetost do konca, pri čemer v zgodbo vplete še dva na videz normalna in srečna para, ki postaneta kolateralna škoda napetosti med Tomasom in Ebbo.
"Kaj se je zgodilo z nama?" Podobno vprašanje si zastavljata protagonista v Fincherjevem Ni je več, a je tematika počasi podirajočih se predstav o partnerju in razpadanje zveze v Višji sili predstavljeno neizmerno bolj realistično in s tem pretresljivo boleče. Tu nihče ne razmišlja, kako bi drugega zadavil, a odtujevanje ima učinek, ki se zdi prav tako poguben kot smrt.
Ocena: - 5; piše Kaja Sajovic
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje