Na dan svoje pete obletnice poroke Nick (Ben Affleck) stopi v dnevno sobo, kjer namesto žene najde prizorišče zločina: klubska mizica je prevrnjena, na tleh je razbito steklo, na podboju kaplje krvi, o ženi Amy (Rosamund Pike) pa ni ne duha ne sluha. Samo na prvi pogled jasno vprašanje - kdo je ugrabil in/ali umoril Amy Dunne? - je iztočnica mojstrsko dramaturško skonstruirane literarne uspešnice Ni je več (Gone Girl), ki jo je avtorica Gillian Flynn pomagala adaptirati tudi v filmski scenarij. Po njem je film zdaj posnel David Fincher (Družabno omrežje, Zodiak, Se7em), režiser, ki obvlada psihološke igrice in ki razume, da videz vara, mediji sprevračajo resnico in človeška duša skriva nepredstavljive grozote.

Če nočete vedeti ničesar o razpletu/zapletu zgodbe pred ogledom filma, ne berite naprej.

V prvem delu zgodbe spremljamo Nickov zdrs v vlogo najbolj osovraženega moškega v Ameriki ("Vedno je kriv mož," trobijo televizijske "komentatorke"), prepleten z odlomki iz Amyjinega dnevnika. V njem popisuje njuno pravljično ljubezen na ulicah New Yorka, njuni novinarski službi, ki ju je odnesla recesija, ter počasno erozijo čarovnije, ljubezni in denarja iz njunega zakona. Zaradi kopnečega premoženja in svoje bolne matere ju je Nick - ne da bi se pri tem pretirano oziral na Amy - preselil nazaj na srednji zahod, kjer se zdaj skuša preživljati z vodenjem lokala (ki ga je s svojim skrbniškim skladom financirala Amy). Neskončne pokrajine kremastih foteljev, bež interjerjev in sive oklice pričajo, da se nismo znašli v podeželski idili, pač pa v predmestnem peklu.

Po Amyjinem izginotju je srž Nickovega razkola z mediji v tem, da ni videti niti najmanj skrušen in iskren - tudi takrat ne, kadar govori resnico. Vedno na njegovem obrazu ostaja vsaj senca tistega rahlo nadutega izraza in razdraženosti zaradi "dobronamernih" sosedov, ki se gnetejo pred njegovo hišo. Kmalu je prisiljen najeti zvezdniškega odvetnika (izvrstni Tyler Perry), ki ga trenira, dokler ne izpopolni svojega najbolj užaloščenega pogleda za kamero. Ta kombinacija "popolnega fanta", rahlega nelagodja, pridiha neiskrenosti in praznine za bleščečim nasmehom je Benu Afflecku pisana naravnost na kožo.

Glavni adut romana - bolj kot precej povprečno pisanje - je bila genialna nihajoča struktura, poigravanje z bralčevimi pričakovanji, premetavanje njegovega simpatiziranja od enega protagonista k drugemu in hladnokrven pretres čisto dobesedno zastavljene bitke med spoloma. Podobno kot v romanu naj bi tudi o filmu gledalec nekje do polovice ugibal o domnevni Nickovi krivdi, na katero kažejo vse oprijemljive sledi: a v nasprotju s pisanjem Flynnove, v katerem sta oba protagonista tako antipatični, narcisoidni in pretkani nakazi, da se je do zanimivega obrata na sredini težko odločiti, koga sovražiš bolj, je bilo v vizualnem mediju to dvoumnost težje ohraniti: morda zato, ker je Ben Affleck vseeno le Ben Affleck, ampak od njegove prve reakcije na razmetano dnevno sobo dalje je jasno, v čigavo korist je Fincher obtežil tehtnico; gledalčeva simpatija je na moževi strani, in tudi potem, ko se izkaže, da je ženo že dalj časa varal s svojo dvajsetletno študentko (Emily Ratajkowski), je iz podteksta kaj lahko razbrati, da ga je v to "prisililo" nemogoče Amyjino vedenje. Iz Rosamund Pike veje leden hlad; Amy je v njeni interpretaciji mojstrska manipulatorka z večvrednostnim kompleksom, ki pod površjem popolne ženske skriva globoko vsajene zamere proti svojim staršem (njeno otroštvo sta si izposodila za serijo romanov o "Neverjetni Amy", dekletcu, ki mu je uspelo vse, kar je pravi Amy spodletelo) in sovraštvo do moških na splošno.

Pikova nedvomno obvlada tisto Amy, ki jo spoznamo, ko maske padejo: hladno preračunljivko in mojstrico preživetja, ki ne izgublja časa s sentimentalnostjo. Žal pa se je na poti na veliko platno nekje izgubila njena zanimivejša plat, tista, ki v grobih obrisih izriše jedro njene mizoginije. V naraciji se je sicer ohranil ključni monolog o umetno skonstruiranem liku "kul punce", izmuzljivem idealu vsakega moškega, ki v resnici sploh ne obstaja - kar pa ne pomeni, da se vsak moški ne počuti upravičen do svoje "kul punce", take, ki "igra videoigre, pije pivo, obožuje trojčke in analni seks, se brez zavor baše s hamburgerji in hot dogi in obenem ohranja konfekcijsko številko 36". (Če ne veste, o čem je tu govora, se samo spomnite na vsesplošno idolatrijo pred oltarčkom Jennifer Lawrence, ki pooseblja točno tak tip ženske.) A slika se ne sklada s tekstom. V Fincherjevem filmu z izjemo prizora, v katerem sta se Amy in Nick na neki zabavi prvič spoznala, v resnici ni ostala niti sled te "kul punce": in ker nikoli ne vidimo vloge, ki jo je tako do popolnosti izpilila, da bi poosebljala družbeni konstrukt popolne ženske, ker ni v nobenem trenutku nenadkriljivo seksi, duhovita, všečna in karizmatična hkrati, je filmska Amy samo še parodija, enodimenzionalen lik sociopatke, gospod Hyde brez dr. Jekylla - njen "nasprotnik" pa je avtomatično zreduciran na vlogo šibkejšega, žrtve.

Film tako izgubi tisto nianso kritike družbe, ki ženske sili v nerealistične kalupe, in točko identifikacije, zaradi katere je bila Amy v enaki meri "razumljiv" lik kot Nick. Ironično je, da se film s to karikaturo "nore babe" vpisuje v točno tisti javni diskurz, ki ga Flynnova v knjigi jemlje na muho. V svoji končni predaji je Nick stereotipna žrtev feminizma, katerega cilj naj bi bil "kastracija moških", film pa ne zmore biti neusmiljena avtopsija obeh strani disfunkcionalnega razmerja.

Podobno kot po nepotrebnem iz evropskega filmskega izvirnika prirejano Dekle z zmajskim tatujem, je tudi Ni je več stilistično premišljena, elegantna, temačna in tehnično neoporečna vizualizacija znane zgodbe, pa naj gre za fotografijo (Jeff Cronenweth), glasbo (Trent Reznor in Atticus Ross) ali montažo (Kirk Baxter). Po eni strani točno to, kar smo od mojstra, kakršen je Fincher, lahko pričakovali, po drugi strani pa skoraj preveč popolna, brez ostrih robov in preveč zadovoljna z lastnim ciničnim komentarjem družbe, medijev in odnosov na pogorišču gospodarske krize.

Fincher v rokah drži vse niti svojih nezanesljivih pripovedovalcev, spominskih prebliskov in preobratov, a si pri tem ne dovoli nobenih ekscesov ali odstopanj od pričakovanj (edina izjema je skoraj ekspresionistični, krvavi prizor umora, ki je videti, kot da je iztrgan iz kakega drugega filma). S Flynnovo sta s svojo enoznačno interpretacijo uspela iz predloge izgnati vso moralno dvoumnost in izmuzljivost, zaradi katere je roman sprožal toliko debat.

Ocena: -4; piše Ana Jurc