Nitram načenja težke teme. Načenja pa tudi konkretno za Avstralce, in predvsem Tasmance, zelo občutljivo temo – strelski pohod v Port Arthurju leta 1996, ko je 29-letni Martin Bryant v obalnem mestecu v Tasmaniji ubil 35 ljudi, 23 pa ranil.

Gre za najhujši pokol v sodobni avstralski zgodovini, ki je pretresel javnost, v primerjavi s primerljivi pokoli v ZDA pa dejansko privedel do konkretnih sprememb avstralske orožarske zakonodaje.

Bryant je bil obsojen na 35 dosmrtnih kazni – brez možnosti pogojnega izpusta.

Tasmancem se rane 25 let pozneje še vedno niso zacelile. Ime Martin Bryant je na otoku skorajda prepovedano izgovarjati, tudi zato so se številni, vključno z nekaterimi svojci žrtev in preživelimi, z ogorčenjem odzvali na namero avstralskega režiserja Justina Kurzela, da o dogodku posname film. Zabavo za množice.

A Nitram zagotovo ni zabaven film. Zagotovo ne sodi v kategorijo filmov, ki bi resnično tragedijo zbanalizirali na srhljivko črno-belih likov, poustvarjeno za poceni "razvedrilo".

Kurzelov protagonist pa tudi ni karikatura, ni enoznačno poosebljeno zlo, ni še en poenostavljen negativec iz črne kronike s pavšalnimi stereotipnimi oznakami "samotar", "asocialen", "zagrenjen".

Tropi, ki se jim niso ognile niti nekatere boljše ekranizacije množičnih pokolov oz. množičnih morilcev, kot sta že omenjeni Moramo se pogovoriti o Kevinu (2012) režiserke Lynne Ramsay ali pa Slon (2003) režiserja Gusa van Santa, ki temelji na poboju na srednji šoli Columbine v Koloradu.

Kako naslikati portret morilca?

Nitram stoji tudi na res izjemnih predstavah igralske zasedbe s srce parajočim Calebom Landryjem Jonesom v ospredju. Landry Jones, ki je za vlogo zasluženo prejel nagrado za najboljšo moško vlogo na festivalu v Cannesu, v gledalcu hkrati vzbuja simpatije in gnus, pomilovanje in srd.

Čeprav bo verjetno deležen očitkov apologiziranja morilca, ko ga slika kot človeka, čeprav motenega, Kurzel v resnici z izjemno pretanjenostjo hodi po tanki liniji odpiranja vprašanj, nastavljanja dejavnikov in nizanja Bryantovih življenjskih prelomnic, ki bi ga potencialno na neki točki lahko privedli do njegovega zavržnega dejanja.

Duševne težave in zaostalost v mentalnem razvoju, očetov samomor in propadel nepremičninski posel, ki ga je potisnil v depresijo, hladna mati, zavračanje okolice, smrt prijateljice, čudaške mecenke, ki ga je vzela pod okrilje in mu je predstavljala edino pravo zaupnico ...

Kurzel nastavlja kot drobtinice vse te epizode, a se vsakič zadrži, da bi jim pripisal večji pomen. Še več, Bryantovega imena v filmu ne uporabi niti enkrat – zgolj vzdevek Nitram (ki se sicer nazaj prebere Martin).

Igra s petardami

Še najbolj zgovoren je uvodni prizor, ki se odvrti pred najavno špico, v katerem režiser uporabi stare posnetke avstralske televizije, ki je opravljala pogovore z mladoletnimi žrtvami opeklin zaradi igranja s petardami. Med njimi je bil tudi (resnični) Martin Bryant.

In če drugi otroci novinarju zatrjujejo, da je bila izkušnja tako huda, da jih je odvrnila od nadaljnjega igračkanja z ognjem, mali Martin brez pomišljanja odgovori, da seveda se bo še naprej igral z njim.

In 20 let pozneje res neumorno poka petarde na vrtu staršev in ju spravlja v obup, sosede pa v bes. Izvemo, da zaradi nerazkrite motnje jemlje antidepresive, a je težko razbrati, kako točno mu koristijo, saj so njegovi odzivi izrazito impulzivni, nepremišljeni in mestoma nasilni.

"Morda bi veljalo razmisliti o terapiji," Nitramovi naveličani, stoični mami svetuje zdravnik, a ostane zgolj pri tem.

Prizor bi lahko razumeli kot subtilen namig zamujene priložnosti ukrepanja, kot tudi prizor, ko v trgovini z orožjem fanta vprašajo po dovoljenju za nošnjo orožja, pa dobijo od njega zgolj zmeden, zaboden pogled, in mu še vseeno rade volje prodajo mitraljez. "Evo, še nekaj dodatnega streliva vam dodamo. Nobene drame."

Mimogrede, v Avstraliji so vsega 12 dni po pokolu v Port Arthurju oblasti pod takratnim konservativnim (!) premierjem Johnom Howardom napovedale korenite spremembe orožarske zakonodaje, ki so jo občutno zaostrili še istega leta. V letu dni po pokou so oblasti zasegle 650.000 kosov strelnega orožja, prepovedale polavtomatsko orožje, uvedle 28-dnevno čakalno obdobje za nakup orožja, od kupcev pa zahtevale legitimen razlog za posedovanje orožja, preden jim izdajo dovoljenje.

In to kljub izredno močnemu orožarskemu lobiju, ki ga v ZDA pogosto izpostavljajo kot argument za status quo, ko gre za pobude spreminjanja te iste zakonodaje. V Avstraliji je število množičnih strelskih pohodov po zaostritvi orožarske zakonodaje padlo na tako rekoč nič. V ZDA jih vsako leto v povprečju naštejejo 365, kar je približno tretjina vseh po svetu.