Opera je statično sanirana in stara stavba je povezana z jeklenimi obroči; štukature so restavrirane in na obodu okoli druge ravni balkonov so realizirane celo nekatere, ki jih je predvideval že izvirni načrt opere, vendar niso bile izvedene; stara opera je zaradi odpiranja sten okoli obodnih stopnišč bolj zračna; dodatni posegi za izboljšanje akustike bodo zagotovili korekcijo zvoka, katerega razvoj omejuje premajhen volumen avditorija; 300-članski ansambel opere in baleta bo končno dobil sodobne vadbene prostore ... To je nekaj argumentov, zaradi katerih ob misli na večletno prenovo in dograditev ljubljanske operne stavbe vendar ne smemo biti le kritični. Pa čeprav se je za njen v aluminiju antracitne barve izvedeni prizidek v nekaterih krogih že uveljavilo posmehljivo ime ... gangrena.
Rešitev bi bila le nova opera
Ob prvi premieri ljubljanske opere v novi sezoni je tenorist in dolgoletni solist te operne hiše Branko Robinšak kritično povedal, da tudi prenovljena opera ne bo zadostila potrebam opernega ansambla. V njej velikih oper niti ne bo mogoče uprizarjati. O kakšni Aidi na novem odru, ki je sicer za dober meter širši od starega, ne moremo niti razmišljati. Cankarjev dom bo tako še naprej alternativni dom opere in Robinšak pravi, da imamo srečo, ker imamo Cankarjev dom z njegovo dobro akustiko. Prenovljena opera po Robinšaku tako ni rešitev, rešitev bi bila le nova operna zgradba z dovolj velikim avditorijem. Bistveno je namreč spomniti, da leta 1892 po načrtih čeških arhitektov Hraskyja in Hrubyja niso zgradili operne stavbe, ampak gledališče. Zato objekt tudi nima avditorija, katerega velikost bi omogočala razvoj 'veličastnega opernega zvoka'. Volumen dvorane ljubljanske opere namreč tudi po prenovi ne bo bistveno presegal 3.000 kubičnih metrov, za opere pa priporočajo volumen vsaj 6.500 ali 7.000 kubičnih metrov. Za primerjavo: milanska Scala in berlinska državna opera imata volumen 11.000, Bayreuth 10.500, newyorška Metropolitanka pa kar 25.000 kubičnih metrov.
Korekcije akustike
Avtorja načrta prenove ljubljanske opere, ki je bil na javnem natečaju izbran že leta 1998, Jurij Kobe in Marjan Zupanc sta sicer želela povečanje volumna doseči z dvigom stropa za eno etažo, česar pa spomeniškovarstvena služba ni dovolila. V sodelovanju z beograjskim strokovnjakom za akustiko Miomirjem Mijićem so projektanti potem izvedli nekaj alternativnih ukrepov za izboljšanje akustike. Kobe kot ključni poseg izpostavi podrte stene med ložami. Izmerljiv volumen tako ostaja enak, funkcija obodnih sten pa ne. Odpravili so namreč tako imenovane gluhe žepe in stene zdaj sodelujejo pri oblikovanju zvoka. Pomemben ukrep je bilo tudi povečanje orkestrske jame proti avditoriju, zaradi katerega so odstranili prvo vrsto sedežev v parterju, pred odprtjem opere pa bodo montirali še akustična zrcala in štukature, ki dodatno razbijajo zvok v različne smeri in ga tako tudi okrepijo. Te dodatne štukature bodo namestili na obodu okoli drugega balkona. Pri tem gre za štukature, ki jih je predvideval že izvirni načrt, vendar niso bile realizirane.
Sredi opere lahko postaviš Nebotičnik
Največja pridobitev za skoraj 300-članski kolektiv SNG-ja Opera in balet Ljubljana so zagotovo novi vadbeni prostori v sodobnem prizidku. Tri vadbene dvorane so zgrajene v merilu odra in tako omogočajo baletnemu in opernemu ansamblu natančen študij produkcij. Velika pridobitev bo seveda tudi novi oder. Odrska jama in odrski stolp povezujeta stari in novi objekt. Gre za ogromen volumen, v katerega bi lahko 'stlačili' celo ljubljanski Nebotičnik; brez špice sicer. Odrski stolp s tehnologijo za hitro menjanje kulis se namreč dviga 26 metrov nad odrom, pododrje pa sega še 20 metrov v globino.
Prav ta jama, v kateri bo kompleksna tehnologija za hitro prilagajanje odra novim postavitvam, je trenutno tudi najbolj sporna. Poleti jo je namreč zalila podtalnica, in ker krivca še niso ugotovili, se tudi sanacija še ni začela. Kot smo izvedeli na ministrstvu za kulturo, mora sodni izvedenec najprej identificirati odgovornega za nastalo škodo, nato pa bo stekla sanacija, ki po naših informacijah ne bo končana prej kot v 100 dnevih. Nato bo sledilo še zahtevno montiranje odra, ki prav tako ne more biti končano prej kot v treh mesecih in pol. Izračun pove, da se torej po najboljšem scenariju opera in balet v nove prostore ne bosta vselila prej kot v sedmih mesecih.
Omenili smo že štukature in ob tem moramo seveda omeniti ekipo restavratorjev, ki so v približno dveh letih operi povrnili njen neoklasicistični sijaj. Ko so restavrirali strop, je pod njim ležalo kar okoli 40 restavratorjev, ki se med drugim ukvarjajo celo s slikanjem imitacije kamna na stenah obodrskih prostorov. Da, ko boste obiskali opero, bodite pozorni na z mnogo 'žilami' prepredene kamnite obloge; gre za iluzijo; vse je le narisano. Restavratorji so sicer obnovili tudi čudovite stenske poslikave v nekdanji kadilnici in nekaterih drugih prostorih, za katere se sploh ni vedelo in katere so odkrili pod mlajšimi nanosi ometa.
Dogajanje v 'podzemlju'
Pridobitev so tudi novi prostori za publiko. Prvotno je bila opera zgrajena kot kulturno središče provincialnega središča z okoli 30.000 prebivalci in jasno je, da danes njeni prostori niso več mogli gostiti družabnih srečanj, ki spremljajo operni in baletni program. Nove prostore so pridobili v 'podzemlju' - osrednje srečevališče občinstva bo neposredno pod sedeži avditorija. Dostop do teh prostorov bo tako s Cankarjeve kot tudi s Tomšičeve ceste, ki ju bo po novem povezoval podhod pod opero. Ko so kopali gradbeno jamo in nove prostore pod staro opero je sicer prišlo do tedaj v javnosti zelo odmevnega drsenja stare operne zgradbe proti gradbeni jami, zato je bilo potrebno dodatno podbetoniranje. Stavba, ki je skoraj nepoškodovana preživela tudi ljubljanski potres leta 1895, je sicer danes statično sanirana in bolj trdna kot prej. Odpornost proti potresom naj bi ji zagotavljali predvsem jekleni obroči, ki v več ravneh obdajajo stari objekt.
Proti pravim potresom je stavba verjetno res odporna. Veliko bolj 'šibka' pa ostaja, ko gre za 'potrese', ki jih sproža javnost. Tudi strokovna, ki projektu očita nesmotrnost in finančno potratnost. Če je namreč leta 2007 v mandatu ministra za kulturo Vaska Simonitija veljalo, da celoten projekt ne bi smel stati več kot 30 milijonov evrov, je zdajšnja ocena nekaj manj kot 43 milijonov.