Oglas
Zelo verjetno sem manjkajoči člen, ki ga ljudje ne poznajo. Mora obstajati nekdo, ki povezuje šestdeseta in devetdeseta. To mesto pripada meni, saj se nihče ne zaveda, s čim vse so se morali umetniki spopadati v sedemdesetih.
McLaren se ta čas z novim umetniškim delom predstavlja v prostorih etablirane kulture, v Baltskem centru za sodobno umetnost v Gatesheadu, in 'grozi' mu, da bo kmalu postal neke vrste objekt britanske kulturne dediščine. Kar pa ga, neke vrste botra britanskega punka, niti več ne moti. Danes namreč svojo vlogo vidi kot ključno v razvoju britanske umetnosti od šestdesetih do devetdesetih.
McLarnovi filmski kolažiPreden podamo McLarnov pogled na njegovo vlogo v britanskem (in svetovnem) svetu umetnosti, pa najprej pokažimo na umetniško delo, zaradi katerega je McLaren sploh dobil priložnost za (vnovično) dokazovanje svoje veličine. V zgoraj omenjenem umetniškem centru McLaren do 10. januarja predstavlja svoj umetniški film Paris: Capitol of the 21st Century (Pariz: Prestolnica 21. stoletja), s katerim v njegovih 62 minutah jasno nadaljuje svojo umetniško linijo, ki jo je vsaj pri kritikih dokaj uspešno zastavil z delom, natančneje z 'glasbeno sliko', Shallow 1-21 (Plitvo 1-21), kolažirano serijo prizorov iz amaterskih pornografskih filmov iz šestdesetih, ki jo je McLaren na koncu opremil še z glasbo.
No, v zadnjem filmu je McLaren ohranil nekoliko več zadržanosti in spodobnosti in ustvaril neke vrste poklon mestu, v katerem danes skupaj s ameriško-korejsko partnerko Young Kim živi v 'prostovoljnem izgnanstvu'. Film je namreč kolaž odlomkov iz starih francoskih televizijskih oglasov in drugih 'izgubljenih' filmov, v serijo pa so vključene tudi oglaševalska dela Maxa Ernsta in Marcela Duchampa, ki sta jih zadnja ustvarila v času, ko sta še kot neznana umetnika morala prijeti za bolj ali manj vsako delo.
Plemenita umetnost, znati biti 'zguba'
Vstop Malcolma McLarna v vizualno umetnost seveda ni nič presenetljivega, saj je to pravzaprav vrnitev k začetkom. Konec šestdesetih in na začetku sedemdesetih je namreč McLaren na umetniških šolah prebil kakšnih osem let, o tem obdobju, ki so ga sklenila tri leta na znameniti šoli Goldsmiths, pa McLaren danes pravi, da je bil to čas bivanja v 'zaklonu', ki te je branil pred pravim delom. Do tega je prišel šele, ko je skupaj s svojim tedanjim dekletom, ikono med modnimi oblikovalci, Vivienne Westwood na King's Roadu odprl butik Sex in ustvaril punkovski 'look'. Tedaj se je tudi naučil, kako lahko služiš s kaosom in od tedaj se tudi zaveda, v kako veliki prednosti si, če se še pred uspehom naučiš "plemenite umetnosti biti zguba". Prav zadnje je tisto, česar sodobni umetniški povzpetniki, kakršen je po McLarnovi sodbi Damien Hirst, nimajo. Ob spominjanju obdobja propada in vzpona iz njega McLaren tudi nekoliko presenetljivo poudari, kako zelo pomembno je bilo za Britanijo in tudi za njegovo generacijo, da je doživela obdobje vladavine sicer osovražene konservativke Margaret Thatcher.
Potrebovali smo Margaret Thatcher
V obdobju 'thatcherizma', ki je sicer nastopilo, ko se je punkovsko gibanje že nekoliko umirilo, so se McLaren in njemu podobni še bolj zavedli, kako pomembna je svoboda, obenem pa tudi, da svoboda, kakršna je vladala v Britaniji prej, ni bila povsem prava svoboda. Bila je bolj svoboda zanemarjenosti oziroma kot Britanijo v sedemdesetih opiše McLaren: "To je bila propadla, bedna dežela, katere infrastruktura je vidno propadala iz ure v uro. Industrija se je rušila sama vase - ničesar ni bilo več." Thatcherjeva je nekaj popravila, a socialo je še bolj načela. Vendar pa brez nje, kot poudari McLaren, tudi Blaira ali Camerona nikoli ni bilo: "To so samo njeni imitatorji." Imitatorji, ki so končali njeno delo, s tem pa so tudi končali neko obdobje v umetnosti in kulturi v najširšem pomenu besede.
Končali so neko prehodno obdobje, v katerem je eno ključnih vlog odigral tudi Malcolm McLaren. Sam o tem obdobju in o svojem delu govori kot o delu, ki povezuje umetnost, glasbo, modo in politiko. Ta vez se mu zdi ključna za razcvet popkulture, kar naj bi po njegovem mnenju tud dokazoval nenaden razcvet oziroma nastop razburljivih skupin, kot sta bili New York Dolls in Sex Pistols, s katerima je imel seveda sam veliko opraviti. Pozneje se je vez med temi disciplinami raztrgala in zaradi veliko večje urejenosti družbe proti koncu vlade Margaret Thatcher obnova tega radikalnega in ustvarjalnega kompleksa ni več mogoča.
Spravljen s sabo in svojo tvidasto reinkarnacijo
Danes se tako Malcolm Mclaren brez slabe vesti priključuje etablirani (nacionalni) kulturi. Nima slabe vesti, če v dragi obleki iz tvida in karirastem šalu - torej v opravi, v kateri spominja na uglednega profesorja katere izmed britanskih univerz z najbolj imenitno tradicijo - kramlja z obiskovalci velikih muzejev in celo sodeluje pri BBC-jevem programu, pri programu televizije, ki je nekoč prepovedala z njim povezane glasbene izdelke.
Slabe vesti mu tudi ni treba imeti zato, ker se zaveda, da njegovo zdajšnje delo in delo v prejšnjih letih (sodelovanje pri glasbi za Tarantinov film Kill Bill Vol. 2, vloga enega od producentov filma Fast Food Nation, ...) ne more doseči pomena njegove vloge pri generiranju punkovskega gibanja ali nekoliko pozneje, po razvpitem sodnem sporu z nekdanjim 'varovancem' Johnnyjem Rottnom glede pravic služenja z blagovno znamko Sex Pistols (Rotten mimogrede prav tako rad nosi tvidaste obleke in pred kratkim je nastopil celo v oglasu za maslo), njegove vloge pri razmahu hiphopa. Avtor velike hiphoperske uspešnice Buffalo Gals, tako spravljen sam s sabo stoično sklene: "Ne gre za to, da bi to (svojo vlogo v punkovskem gibanju, op. P. B.) skušal preseči. Zelo težko je že, da bi to izenačil. V primerjavi s punkom se zdi vse tako zelo majhno - razen če ne skleneš, da je tudi majhno lepo in se tako znebiš travme."
Članek je delno povzet po časopisu The Independent, spodaj pa z videom Buffalo Gals še obujamo spomin na čas, ko je Malcolm McLaren razvijal 'belski' hiphop.
Zelo verjetno sem manjkajoči člen, ki ga ljudje ne poznajo. Mora obstajati nekdo, ki povezuje šestdeseta in devetdeseta. To mesto pripada meni, saj se nihče ne zaveda, s čim vse so se morali umetniki spopadati v sedemdesetih.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje