Knjiga, ki se (le na videz) loteva nenavadne teme in katere avtor na prvi pogled povzema skoraj naiven načrt politične analize Martina Krpana z Vrha pri Sveti Trojici, vse domneve o morda nekoliko 'za lase privlečeni' temi hitro razblini z umestitvijo tematike v kontekst evolucije diplomacije in z izpostavitvijo nekaterih zgodovinsko izpričanih slovenskih diplomatov, tudi takšnih, katerih delovanje zaradi časovnega konteksta pred obdobjem tako imenovane klasične diplomacije podčrta relevantnost pritegnitve lika Martina Krpana v diskurz, tesno ali nekoliko bolj ohlapno povezan z diplomacijo.

Obdobje klasične diplomacije
Še pred izpostavitvijo analize Krpanove 'diplomatske misije' se ustavimo še nekoliko pri izrazu klasična diplomacija, pri pojasnjevanju katerega se tokrat zatekamo kar k strokovnemu besedilu Milana Jazbeca. V delu Diplomacija in varnost (2002) Milan Jazbec zapiše, da je za formiranje tako imenovane klasične diplomacije najpomembnejše obdobje 18. in 19. stoletja, ko Zahodna Evropa razvije svojo čezmorsko ekonomsko ekspanzijo, pri čemer se vedno znova menjavajo kombinacije ravnotežja moči in se prerazporejajo politični odnosi. Klasična diplomacija, katere poudarki so po Brianu Whitu stalna veleposlaništva in pretežno dvostransko komuniciranje, doživi svoj vrh v dunajskem kongresu 1815, kjer je diplomacija prvič priznana kot poklic oziroma dejavnost s svojimi pravili delovanja in obnašanja, ki so bila tudi mednarodno sprejeta.

Obdobje klasične diplomacije je bil predstavnostni okvir avtorja Martina Krpana z Vrha Frana Levstika, četudi to ni bil kontekst delovanja Martina Krpana, za katerega je znano, da je živel v 'nekdanjih časih', torej verjetno v časih, ki bi bolj ustrezali diplomatskemu svetu specialnih misij, ki so jih v primeru posebnih diplomatskih nalog zaupali možem, ki so se v poslih, povezanih z državništvom ali vojsko, še posebej izkazali. Takšen je bil na primer v slovenski zgodovini prvi znani diplomat Sigismund oziroma Žiga Herberstein (1486-1566), o katerem v Jazbečevi knjigi v prologu h Krpanovi diplomaciji beremo, da se je "izkazal v številnih bitkah z razsodnostjo, hrabrostjo in vojaško spretnostjo. Zaradi tega ga je cesar Maksimilijan leta 1513 poklical na Dunaj, v dvorni svet, s čimer je vstopil v diplomacijo in naredil izjemno kariero".

O mednarodnopolitičnem oziroma diplomatskem okolju, v katerem je deloval Krpan, oziroma o njegovi vlogi v tem svetu, nam je Milan Jazbec povedal: "Pripadal je obdobju klasične diplomacije. Bil je sicer posameznik, diplomat ad hoc oziroma poslan na posebno misijo. Nalogo je izvrstno opravil, ker je bil naravno bister, ker je imel nekatere za diplomata bistvene značajske poteze. Krpan torej ni bil poklicni, šolani diplomat, kakršnega pod izrazom karierni diplomat razumemo danes."

Še bolje razumemo umestitev Krpana v 'diplomatsko službo', ko si v knjigi še pred obravnavo tega, kar Jazbec imenuje širok nabor diplomatskih sredstev, ki jih kaže Krpan, preberemo kar najširšo definicijo diplomatske dejavnosti, ki navezadnje obsega tudi "zvijačno, pretkano in spretno ter spremenljivim okoliščinam prilagojeno ravnanje. To tudi pomeni prepričevanje in preprečevanje, zagovarjanje in nagovarjanje, spodbujanje in vplivanje, vendar brez uporabe sile, na miroljuben način. Skratka, diplomacija pomeni lepo, a odločno govoriti, včasih pa še trdo, ultimativno in grozeče".

Realistič ni gorjačasti Krpan proti omikanim cesarskim
Vendar je treba tudi ultimate postavljati previdno in s treznim zavedanjem realnih možnosti za njihovo učinkovitost. In ko Jazbec analizira Krpana in 'državotvornost' njegovega delovanja, izpostavi tudi njegov realizem, ki se najbolj očitno kaže v njegovem občevanju s cesarjem in njegovim spremstvom, kateremu se vztrajanje pri realnih dejstvih pogosto zdi izraz grobosti in neomike. To nasprotje med izumetničenostjo cesarskih, ki po eni strani botruje šibki politiki, in nekoliko gorjačastim Krpanovim realizmom se po Jazbecu morda najbolj odločno kaže v prizoru z lipo. Ko Krpan podre cesaričino ljubo lipo, je cesar "ves paničen in močno zaskrbljen, pa tudi silno presenečen, zavpil nad Krpana in ga med drugim obupano vprašal: "Kaj bo pa zdaj?" Krpan mu je pa odgovoril: "Kar je, to je." In potem mu je lepo razložil, zakaj je to storil in kakšna bo korist od njega".

Spravljen s svojim okoljem in s svojimi realnimi potrebami
Krpanova zapisanost realnemu ni njegova edina diplomatska odlika. Jazbec nam pove: "Bil je velik pogajalec, taktičen, spreten, spoznal se je na protokol, bil je zadržan, hladnokrven, tudi velik realist. Vendar je vedno znal povedati naravnost in pri tem se je znal zavzeti za svoje interese, za interese svoje države. Poleg tega je poznal modrosti, zakladnice svojega okolja, poznal je nasprotnika, njegove veščine." Vse te Krpanove lastnosti v kontekstu njegovega diplomatskega delovanja Jazbec predstavi skozi knjigo, katere ključno sporočilo pa morda lahko vendar povzamemo v naslednji Jazbečevi izjavi, ki bi morala biti tudi vodilo večine sodobnih poklicnih diplomatov, katerim pogled nenehno 'vleče' h drugim, k večjim …: "Krpan je bili zadovoljen, spravljen s svojim okoljem, čeprav tudi svetovljan, ki je potoval po svetu. Njegova ključna državotvorna lastnost pa je bila, da si ni želel tistega, s čimer ni imel kaj početi, četudi je lepo izgledalo, ampak je bil zadovoljen sam s sabo. To je tista modrost, ki jo je tudi cesar zaznal v Krpanu in jo cenil. Krpan je bil zato tudi po njegovem mnenju sposoben opravljati funkcijo prestolonaslednika, vendar si je ni želel, ker tega ni potreboval." Jasno razumevanje svojih realnih potreb in ravnanje v skladu z njimi je tako tisti državotvorni element, ki ga danes (in pravzaprav vedno) v realni politiki močno primanjkuje.