"Vsa stvar je do skrajnosti zaostrila mednemške odnose. /…/ Obveščeni pravijo, da še nikoli po vojni ni toliko Vzhodnih Nemcev gledalo zahodnega TV-programa kot zadnji petek zvečer, ko so oddajali Biermanna. (Ker ima zahodnonemška televizija močne oddajnike sredi NDR-a, v Zahodnem Berlinu, in tudi sicer na obmejnih vrhovih, je praktično vsa Nemška demokratična republika 'pokrita' z zahodnim programom.) V Vzhodnem Berlinu so zagrozili, da bodo zaprli dopisništvo zahodnonemške televizije (prvega programa), češ da se vmešuje v notranje zadeve NDR-a (Nemške demokratične republike, op. P. B.). /…/"
To je izsek iz članka legendarnega dopisnika časopisa Delo v Bonnu, predtem tudi diplomata v zahodnonemški prestolnici Antona Rupnika z naslovom Okrog 'zadeve' Biermann. Članek, objavljen 25. novembra 1976, torej 12 dni po legendarnem koncertu Wolfa Biermanna v Kölnu, ki mu je sledil je odvzem državljanstva temu vzhodnonemškemu, a v Hamburgu rojenemu proizvajalcu pesmi (sam je zase privzel izraz Liedermacher), razodene vso večplastnost in politične konotacije Biermannove 'problematičnosti' za režim v Pankowu, kot so ga po okrožju v Vzhodnem Berlinu označevali diplomatski dokumenti tistega časa.

V podnaslovu je Rupnik zapisal: mnogoplastni primer 'kritičnega socialista'. In primer je res bil večplasten. Kaj naj na Zahodu počne odkriti komunist, po prepričanju sicer blizu italijanski in francoski partiji, ki – tako Rupnik – kritično in solidarno spremljata dogajanje na Vzhodu; kaj je izgon pomenil za proces Konference o varnosti in sodelovanju v Evropi, ki je bil s podpisom helsinške sklepne listine institucionaliziran zgolj leto poprej in je velik pomen pripisoval tudi pravicam ljudi do komunikacije in potovanj; kaj je to navsezadnje pomenilo za nemško-nemške odnose, k izboljšanju katerih naj bi pripomogla pred kratkim podpisana pogodba o temeljnih načelih odnosov med obema državama (Grundlagenvertrag, 1972) kot pomemben del nove vzhodne politike Willyja Brandta; kaj je primer pomenil za razvoj notranjih razmer, saj so izbruhnile množične demonstracije v Biermannovo podporo …

Primer Biermann je razgalil tedaj še svežo vladavino Ericha Honeckerja: "Zahodnonemški 'dobri poznavalci razmer v NDR' ugotavljajo, da so se spet ušteli v svojih razmeroma vedrih ocenah nedavnih sprememb v vrhu partije in vlade NDR, ko so računali, da bo šef partije in države Erich Honecker z večjo močjo uveljavljal svojo zmerno politiko odpiranja. Zdaj jih primer Biermann poučuje, da je vodstvo NDR izredno občutljivo za vsakršen pojav notranje 'opozicije' ter da nepričakovano ostro reagira že na razmeroma nedolžne pojave." (Rupnik)

Tu Rupnikovo poročilo-analiza ni bilo edino; prav tako ni bil izjema med dopisniki. Vsi evropski časopisi so spremljali primer Biermann, zahodnonemški še toliko bolj. Arhiv tednika Der Spiegel pa razkrije več naslovov člankov, v katerih je Biermann že v prejšnjih letih samega sebe označeval za državnega sovražnika zloglasne 'DDR', ki pa želi v Vzhodnem Berlinu ostati in to tudi pojasni; denimo v članku z naslovom Razlog, da se me bojijo (Grund, mich zu fürchten, 25. 10. 1975): "Trdno sem odločen, da bom še naprej živel v NDR. Moj odnos do te države zaznamuje kritična solidarnost. Kot pojem: Še nihče ni našel modrečevega rdečega kamna. Kljub vsem zoprnijam in težavam za mojo osebno usodo imam NDR za boljšo od obeh nemških držav."

Pozneje Biermann mnenje o tem spremeni …
V času koncerta v Kölnu, novembra 1976, ki je bil del turneje v organizaciji velikega zahodnonemškega sindikata IG Metall in je potekal tudi z organizacijsko podporo mladih socialistov (JUSOS), je bil Wolf Biermann v Vzhodni Nemčiji priljubljen kot še nikoli prej; pa čeprav že 11 let ni smel nastopati v javnosti, kaj šele izdajati pesmi. Te so vseeno izhajale na Zahodu …

Kdo je Wolf Bermann?
Kdo je torej Wolf Biermann, eden izmed glavnih gostov letošnjega Slovenskega knjižnega sejma? Najlažje to spoznate s prebiranjem njegove superuspešnice, avtobiografije Warte nicht auf bessere Zeiten (Ne čakaj boljših časov, 2016), ki pa v slovenski jezik ni prevedena. Kot tudi ni prevedena nobena izmed njegovih pesniških zbirk, z izdajo katerih je postal eden najbolj branih nemških sodobnih pesnikov.
V družini komunističnih proletarskih aktivistov in judovskega očeta je bil Wolf Biermann leta 1936 rojen v Hamburgu; oče umre v Auschwitzu, z materjo preživita, se po vojni znajdeta v zaplenjeni vili s klavirjem, za katerega sede mali Wolf. V šoli mu gre slabo, sploh matematika, ne zanima ga. Mati ga s 16 leti pošlje v Nemško demokratično republiko, ideal, ki naj bi ga Wolf izpopolnil. Študira ekonomijo, naleti na gledališče Bertolta Brechta, iz navdušenja sklene, da je to njegovo poslanstvo in pusti študij. Želi postati režiser, obenem študira in konča študij matematike in filozofije na Humboldtovi univerzi; zadnjega komaj, saj je zaradi svojih kritičnih pesmi, sicer osnovanih na marksizmu, že trn v peti partije in ga ta hoče vreči na zagovoru diplome. Vedno bolj priljubljen je, partija ga vendar želi imeti na svoji strani, zato ga takoj ne zatre.
Knjiga ponudi tudi izjemen vpogled v delovanje cenzure, ministrstva za kulturo, katerega ovaduhi popisujejo dogajanje na koncertih, sodelavci pa ponujajo umetnikom nespodobne ponudbe. Biermanna hočejo streti tako, da mu prepovedo vsako pojavnost v javnosti in izdajanje pesmi, a vseeno je zvezda, sledijo ponudbe z Zahoda, tudi za legendarno turnejo leta 1976. Tu želim končati s telegrafsko rekapitulacijo knjige, čeprav sledi še več kot 200 strani do današnjih časov.
Z Biermannom se srečava v klubu Lili Novy. Nekdo je malo prej pripomnil, da je tam grozen ambient. Nikakor! Najboljši možen. Tapison, Ravnikarjevo oblikovanje, omare kot iz dnevnih sob v sedemdesetih letih; ja, to je kulisa za pogovor, katerega srž bo leto 1976 na preseku Vzhoda in Zahoda.
Biermann je videti vsaj 15 let mlajši, nenehno se šali in očitno je, da ga jezik in pomeni besed izredno zanimajo. Izvor mojega imena, sopomenke določenih nemških izrazov z dvoumnimi pomeni ali pa besed, ki so si etimološko blizu, a pomenijo popolnoma različne stvari ... Vse to ga izredno zanima in seveda mu oprostim, da me ves čas naslavlja Polonia ... Pravzaprav je potrebno opozorilo. Spodnji intervju je siromašna verzija posnetega. V pisanem prevodu se izgubijo vse geste, vmesni pevski vložki, pomenljivi pogledi, zastoji v pogovoru. Pa vseeno: v svoje opravičilo, lahko v maniri študij izpred 200 ali nekaj takega let napišem: Intervju z Wolfom Biermannom, prvi poskus.

Gospod Biermann, zaradi vaše neverjetne življenjske zgodbe vas novinarji skoraj pogosteje kot o vašem delu prosijo za mnenje o aktualnih razmerah v Nemčiji in o stanju v družbi in politiki. In ker ste se rodili v času, katerega diktatorski režim se je vzpel v nekem drugem obdobju politične nestabilnosti, menjavanja vlad in jalovega iskanja močne vladne koalicije, me zanima, kako ocenjujete Nemčijo v tem trenutku po propadu pogajanj o možnosti tako imenovane jamajške koalicije (intervju je potekal prav na dan odhoda stranke FDP iz pogovorov)?
Po naključju sem se rodil v judovski komunistični družini v času nacistične Nemčije. Torej sem bil od samega začetka postavljen v položaj obstrancev. In mati me je naučila, da je demokracija prevara, da je prava demokracija le diktatura proletariata. To je torej stalinističen pogled na družbo. In iz otroške zvestobe do svoje družine sem zelo dolgo preziral demokracijo. Vendar pa se v diktaturi hitro naučiš, da je svoboda lepša od bodeče žice. In tako potem narediš obrat in padeš v skoraj pretirano navdušenje nad demokracijo, ker te je diktatura tako razjezila. In to je potem nova stopnja.
In potem sem živel v demokraciji, kamor so me vrgli leta 1976 po mojem koncertu v Kölnu, in tam sem se naučil, da je tudi demokracija neverjetno naporna in nepopolna družba, saj jo zaznamuje ta velika napaka, da mora biti vsak, ki želi v družbi nekaj premakniti, spremeniti, izvoljen; in to tudi od idiotov. In to zelo nevarno 'idiotificira' njegovo držo. To predvsem pomeni, da se nenehno sprašuje, pri vsem, kar reče, kar naredi ali pa ne naredi: koliko me bo to stalo pri glasovih, pri volitvah. To je nekaj, kar hromi družbo in je nevarno.
Vendar pa, seveda, upoštevajoč vse te težave, vendar še vedno pridemo do otročjega zaključka, da je tudi nepopolna demokracija še vedno boljša kot najboljša diktatura.
In zdaj smo v Nemčiji soočeni z dejstvom, da bo Merklova odpoklicana s svojega kanclerskega položaja (v ozadju Biermannova žena in menedžerka komentira: "Ah, neumnost."). To je mogoče. In to bi bila za Nemčijo velika izguba. Merklova namreč ni le velika političarka, temveč je tudi to, čemur rečemo državnica. To pomeni, da ne razmišlja le o naslednjih volitvah, pač pa tudi o naslednji generaciji. To pomeni, da pooseblja točno to, česar si jaz želim. In zdi se mi škoda, da se je znašla v teh turbulencah. Za to se lahko zahvali frustracijam socialnih demokratov, ki jih je lasten poraz na volitvah tako iztiril, da se zdaj rešujejo z begom v opozicijo.
To sicer ni konec sveta v neki delujoči demokraciji, ni katastrofa, je pa škoda.
Pa občutite kakšen strah zaradi tega razvoja?
Ne. Sem, kot temu rečemo v Nemčiji, dvakrat ožgan otrok, otrok dveh diktatur, nacistične in vzhodnonemške. Lahko razumete, da me vse to jezi, ne more pa me prestrašiti.
Najznamenitejši dogodek vašega življenja je bil zagotovo odvzem državljanstva, zaradi česar se leta 1976 po turneji po ZRN-ju niste mogli vrniti v NDR. Številni na Zahodu preprosto niso mogli razumeti, da se nekdo, ki v NDR-u že dolga leta ne sme javno nastopati, ne sme izdajati svojih besedil in ki ga nadzira varnostno-obveščevalna služba, preprosto želi vrniti …

To vendar lahko razume vsak, tudi tisti, ki nima te izkušnje … Vsak je najraje tam, kjer ga potrebujejo. In to mislim v političnem in osebnem pogledu, torej zaradi ljubezni in družine. Vsak potrebuje prave prijatelje, ki jim stoji ob strani. Ampak veste, kaj je bilo zame na Zahodu zares novo? Tam sem spoznal, da vsak potrebuje tudi prave sovražnike. Če se znajdeš v položaju brez sovražnikov, razumete, je to tudi ena oblika eksistencialne grožnje. Veste, na kaj sem pomislil, ko so mi odvzeli državljanstvo in sem se zavedel, da se ne morem vrniti? Da si želim tja, kjer nisem začetnik, neumnež, tisti, ki se ne znajde, ki je slep.
Nisem želel umreti, tako histeričen nisem bil, sem pa hotel na klin obesiti pisanje pesmi. Rekel sem si: Wolf, zakaj in za koga naj pišem, teh ljudi tu na Zahodu ne poznam, ne vem, kaj ljubijo, kaj potrebujejo.
S svojimi kritičnimi pesmimi ste sicer režim hoteli izboljšati. Od kje ta vaša ideja, ki je pravzaprav odločilna za vašo življenjsko zgodbo, da boste iz Vzhodne Nemčije pomagali narediti neke vrste idealno družbo?
Na svet sem prišel kot mali komunist. Ker so v vojni ubili vse člane moje družine razen moje matere, je ta potem vztrajala pri malo otročji želji. Hotela je, kot je sama rekla, maščevati mojega očeta. Kaj konkretno je to pomenilo, tudi sama ni vedela. Nikoli ni bila tako neskromna, da bi od mene zahtevala, da postanem veliki nemški pesnik. Saj ni bila nora. Njene želje so bile veliko skromnejše: hotela je le, da rešim človeštvo in zgradim komunizem, in to malo uslugo sem ji želel izpolniti.
In ker se pri razrednem sovražniku na Zahodu nisem mogel kaj prida naučiti, sem s 16 leti šel na Vzhod. Čudil sem se, da je tako veliko ljudi potovalo v nasprotni smeri. Milijoni so bežali iz diktature v zahodno demokracijo. Za to so imeli dobre razloge, ampak tudi jaz sem za svojo pot imel dobre razloge. Kot otrok komunistov sem potreboval lekcijo, ki je vključevala dejansko življenje tam čez. Moral sem tja brez povratne karte, torej ne kot neke vrste revolucionarni turist, ki se malo odpelje tja čez in uživa privilegije komunizma, nato pa znova pobegne v svobodo. Zame je bila sreča, da sem hodil v nasprotno smer. Zame je bila to prava pot.
Ampak kdaj se je NDR za vas iz utopije spremenila v distopijo?
Že takoj sem opazil, da je tam veliko stvari slabih, saj sem inteligenten; vendar pa sem prav zato, ker sem inteligenten, ostal tudi neumen. Inteligentni ljudje se znajo prilagajati in - če je treba - zaradi svoje bistrosti opazijo, da je bolje biti neumen. Moja stara mati, oma Meume, to je bila mati moje matere, je komajda znala pravilno pisati, vendar pa je bila izredno inteligentna. Ona je vedno govorila – v saškem narečju, iz katerega se Nemci norčujejo, otrok moj, pamet nam omogoča, da smo neumni. S tem je mislila, da so bistri ljudje sposobni stvari razlagati, obenem pa jih tudi olepševati. In zato sem tudi tako dolgo ostal neumen, ker sem znal vse olepšati.
Pa tudi iz emocionalnih razlogov. Strah me je bilo, da bi mojega očeta, ki je bil komunist, še enkrat ubil. Nisem hotel očeta izdati. Otroci nacistov v moji generaciji niso imeli teh težav, pri njih srce in možgani niso bili tako sentimentalno povezani.
Za to, da ste se sploh začeli učiti klavirja in pozneje kitare, je bilo odločilno to, da je bil v rekvirirani vili v Hamburgu, v kateri ste z materjo našli zatočišče, klavir in mali Wolf sede zanj in pokaže talent. Druga prelomnica pa je bilo srečanje s teatrom Bertolta Brechta, ko ste bili že študent ekonomije v Vzhodnem Berlinu. Precej neobičajna je bila vaša trma. Prijatelji so se navduševali nad Brechtom, vi pa ste šli v Berliner Ensemle (gledališče, kjer je Brecht delal, op. P. B.) in najprej niste razumeli, kaj je bistvo te obsesije. In ste vztrajali in si nekajkrat ogledali isto predstavo, doživeli svoj hevreka trenutek, postali brechtovec.
Nemudoma po njegovi smrti sem dobil idejo, da moram postati gledališki režiser, ne pa da še naprej študiram ekonomijo. Zato sem šel v Berliner Ensemble, v Brechtov teater, in njegova vdova, velika igralka Helene Weigel me je angažirala. Ampak tam sem se smel le učiti in to je bila zame najpomembnejša univerza. Nato sem sicer še študiral in tudi dokončal študij matematike in filozofije, ampak najpomembnejša univerza zame je bil Brechtov teater. Ampak to ni tako nenavadno. Pomislite. Če se nekdo po naključju znajde v Angliji 16. ali 17. stoletja in pride v bližino gledališča Globe, kjer tedaj dela neki William Shakespeare, potem je to v tistem trenutku središče sveta. In to je izjemna sreča, če človek po naključju pride tja. Tako je bilo z Brechtom …
Ste v svojih nastopih in pesmih uporabljali Brechtovo filozofijo? Brecht je predvsem s svojimi učnimi komadi, v katerih igralci ponazarjajo ali prevzemajo določeno držo, predstave pa naj bi na neki način aktivirale množice, pregrada med ustvarjalci/nastopajočimi ter občinstvom naj bi padla in slednje naj zato ne bi več občutilo odtujenosti od vsebine; vse v službi socialistične emancipacije. Je bilo kaj tega v vaših pesmih?
Treba se je zavedati bistvene razlike med menoj in Brechtom. Jaz nisem bil kot Brecht meščan, ki je postal na novo konvertirani komunist. Zanj je bil največji prelom to, da je prekinil stik s to družbo in rekel: komunist sem in zdaj s svojimi učnimi komadi poučujem človeštvo. Torej poučujem o tem, kar sem sam ravnokar spoznal. Pri meni je bilo ravno nasprotno. Jaz sem svojo inteligenco uporabil za to, da sem zbral pogum in moč za prelom s komunizmom. Ravno nasprotno torej. O tem sem napisal knjigo.
Kako lahko mali komunist zavrže svojo otroško vero, ne da bi postal umazan in smrdeč izdajalec. Človek je lahko dober renegat in številni so bili - in ti so bili tudi moji vzorniki.
Je bil pa Brecht tudi vzrok za to, da ste za to, kar počnete, izumili izraz Liedermacher, torej proizvajalec pesmi.
Izraz sem izumil, ko sem bil še mlad. Razmišljal sem, kako naj imenujem svoje delo: nisem Američan, zato nisem songwriter, nisem Katalonec, zato nisem kantavtor … In ker sem bil tako brechtovsko zaznamovan, sem sledil mojstru Brechtu. Brecht se z nesramno skromnostjo ni poimenoval dramatik, kot vsi tisti polidioti, pač pa se je poimenoval pisec iger. To zveni kot kakšen rokodelski poklic, kot čevljar ali krojač. Razumete? Pisec iger. Pomislil sem: če je ta mojster pisec iger, potem sem jaz izdelovalec pesmi.
Beseda je danes že del nemškega besedišča, najdete jo v Dudnu (slovar nemškega jezika, op. P. B.). Ampak prosim ne me vprašati, kaj si danes mislim o tej besedi.
Pa vendar vas sprašujem …
No ja, številni ljudje, ki ne znajo niti pesniti niti peti in ki še kitaro slabo igrajo, so se poimenovali Liedermacher. To je postal sinonim za šarlatana, šušmarja … hahaha. To se vam lahko zgodi, če si izmislite takšno besedo.
Ste pa dolgo ostali marksist in želeli izboljšati NDR. S čim ste tako razsrdili režim?
Ah, to je staro toliko, kot je staro človeštvo. To je formula, ki jo lahko spoznate tudi brez Wolfa Biermanna. Temu se reče imanentna kritika, kritika, ki prihaja od znotraj. Vladajočih v komunistični diktaturi nič ne razhudi bolj kot komunistična kritika njihovega komunizma. Iz tega istega razloga je bil Luter takšen trn v peti papežu. Napadel ga je z božjo besedo in ne s kakšnimi poganskimi domislicami. Papeža je po glavi udaril z Biblijo.
V mojem primeru je bilo podobno. Če si stalinistične diktatorje našeškal z Marxom, je to še posebej bolelo. In tako so razvili prav posebno sovraštvo do mene, ki pa je imelo tudi svoj sentimentalen vidik, saj so bili prisiljeni reči: ampak ta je vendar eden izmed nas.
Pa še en vzrok je bil pomemben: malo so bili zaljubljeni v moje pesmi. Vem, da so jih skrivaj poslušali v politbiroju partije. Si predstavljate ta prizor? Ti pokvarjeni starci sedijo tam in poslušajo pesem, ki prav njih zasmehuje. (Zapoje.) To je naš vrli Verner Paul. Paul Verner je bil vodja partije v prestolnici, v vzhodnem Berlinu. En velik trdobučnež, kot pravimo. Se pravi idiot, ampak nevaren idiot. (Poje.) To je naš vrli Verner Paul, vrabčji možgani in levji gobec. Gospod sam sebi beli glavo, ko skrbi za mojo slavo.
In potem sem pel naprej: V Novi Nemčiji vidim vsakodnevno vaše gobce … Nova Nemčija (Neues Deutschland, op. P. B.) je bila strankarski časopis.
Saj še obstaja …
Seveda še obstaja … (Poje naprej.) V Novi Nemčiji vidim vsakodnevno vaše gobce, kljub temu ste naslednji dan že pokvarjeni in pozabljeni, danes še sedite v mastnem špehu kot debeli nemški bubreki v loju, vse vas bom konzerviral v penini in v bisernih baladah.
Razumete, morali so se smejati temu verzu, obenem pa so dobili napade besa. Ni to lepo?
Neverjetna se zdi tudi vaša priljubljenost na Zahodu. Dejansko ste bili v času turneje leta 1976 zvezda. Kako vas je Zahod vendar spoznal, če pa uradno niti na Vzhodu niste smeli niti nastopati niti izdajati plošč?
Številni ambiciozni novinarji in s tem ne mislim, da so bili vsi zgolj karieristične svinje, pač pa so bili številni izmed njih pošteni in inteligentni ljudje, so bili veseli, če so lahko za mene kaj pretihotapili čez mejo.
Žrtev tega je bila moja mati. Če me je obiskala za teden dni, se je morala vsak dan sleči in vsak dan so ji pregledali anus, ali ni morda tja skrila kakšnih mojih posnetkov. To so bili zločinci in v bistvu je vse to za smejat, ampak tudi za jokat in za bruhat.
Ja, dovolj sem imel priložnosti, da sem svoje delo poslal na Zahod. To je bil ta problem z zidom. Berlin je bil kot Bospor, kjer se srečata Vzhod in Zahod. Ta stuacija pa je imela tudi svoje prednosti.
Katere?
Niso te mogli kar tako enostavno kot v Rusiji poslati v Sibirijo, sploh ne, če si bil vsaj malo znan. Seveda, če je šlo za neznanega človeka, to ni bila ovira. Vsakega so lahko uničili, ne da bi mu kdo skušal pomagati, ne da bi kdo zares opazil, da tam v nekem domu sedi mati in joka skupaj s svojimi otroki. Vzhodni Berlin je bil nekaj posebnega.
Prav čas, ko so vam odvzeli državljanstvo, je bil specifičen. Šlo je vendar za obdobje tik po novi vzhodni politiki Willyja Brandta, za niz pogodb, s katerimi je Brandt-Scheelova zunanja politika poskušala urediti odnose z za nemški narod ključnimi članicami Varšavskega pakta, in sicer predvsem s ciljem, olajšati življenje in stike med Nemci v obeh nemških državah. Ste kaj od tega v Vzhodni Nemčiji zaznali in je kakor koli vplivalo na vas?
To je zelo zapletena in tudi protislovna zadeva. Poslušajte, mi smo bili opozicija in nikakor nas ni očaralo to, kar smo razumeli kot željo Willyja Brandta, da gre v posteljo s Honeckerjem. (Del pogodbenega korpusa v kontekstu nove vzhodne politike, ki je urejal nemško-nemške odnose je bil pogodba o temeljih odnosov med ZRN-jem in NDR-om leta 1973, ki je del pogodbenega korpusa nove vzhodne politike, podpisana 21. 12. 1972, op. P. B.) Seveda je Brandt verjetno dejal, ja, grem z njim v posteljo le zato, da bi mu potem zadal boksarski udarec. Vendar je bil to zelo zapleten političen ljubezenski odnos, ki je imel prednosti in slabosti, ki pa jih je bilo težko prepoznati. Od začetka do konca je bilo vse zelo nejasno.
Zato so bili pogajalci iz vrst zahodnonemški socialnih demokratov z NDR-a proti opoziciji v NDR-u. Oni so trdili, da želimo mi uničiti vsa njihova prizadevanja, njihov namen je seveda bil, da bi z nami (NDR, op. P. B.) vendar razvili posle. Zelo zapleteno …
Večkrat je že bila zapisana domneva ali pa kar trditev, da je odvzem državljanstva vam bil začetek procesa, ki je odpravil NDR in zrušil berlinski zid. Bi temu pritrdili?
To pravijo judje z nekaj razuma. Odvzem državljanstva Biermannu leta 1976 je bil konec NDR-a. To je lep stavek, ampak napol napačen. In ne sme vas zavesti.
Še nikoli ni država propadla zaradi mladeniča s kitaro, ki ga brcnejo v rit. To so inkomenzurabilne zadeve, ne morete jih izmeriti in preveriti. NDR ni propadal in ni ga pretresel odvzem državljanstva meni, pač pa neki drug fenomen. Tedaj se je zgodilo prvič – in med nama rečeno tudi zadnjič -, da so si ljudje v NDR-u upali na tak način protestirati. 17. junija 1953 je seveda bila ljudstva vstaja, vendar pa je zatem zavladala grobna tišina. In ko so mi odvzeli državljanstvo, ni nihče računal s takšnim protestom; jaz nisem računal z njim in tudi vladajoči ne. Tako se je vseeno zgodilo in to je zgodovina. To je bilo navzkrižno delovanje določenih sil, ki ni bilo načrtovano, vendar pa je imelo svoj učinek.
Kako pa ste potem spremljali padec berlinskega zidu?
Z zelo mešanimi čustvi. Seveda sem se veselil, ker sem bil zmagovalec, vendar pa je ta zmaga imela majčkeno napako. Nisem bil zraven. Bil sem že v izgnanstvu. To je zgodba, ki je stara kot človeštvo … Izgnanec tam več nima svojega mesta in zato ima mešane občutke, ko se nazaj ozira v svojo staro domovino in v dogajanje v njej. Seveda sem si želel, da se zgodijo spremembe, ko pa so se, sem se jezil, da nisem zraven. To je tak romaneskni problem.
Ste bili pa na prav poseben način udeleženi pri proslavi 25-letnice padca berlinskega zidu. Povabili so vas v bundestag, torej v zvezni nemški parlament in tam naj bi preprosto nekaj zaigrali, nastal pa je škandal …
To je bil škandal v najlepšem in najbolj simpatičnem pomenu te besede. In nikakor ni bil načrtovan. Takšne stvari se vedno zgodijo po naključju.
Moral bi zapeti pesem, ki je bila včasih zelo priljubljena in ki so jo prepevali zaporniki v Vzhodni Nemčiji, in številni izmed njih sploh niso vedeli, da sem jaz njen avtor. Ne pusti, da bi otrdel v teh trdih časih. Spodbuda (Ermutigung) je naslov pesmi. Tam je zapornik sam v svoji celici in tiho poje. Ko zapoje glasneje, se mu pridružijo drugi zaporniki. Zapoje: Ne pusti, da bi otrdel v teh trdih časih. …
Veste, kako to učinkuje na ljudi v celicah? Jaz sem torej tisti, ki ljudem vedno dostavi kruh za dušo, včasih pa tudi košček kolača. Nikoli pa kamenja.
No, tedaj v parlamentu je bilo precej napeto …
V resnici sem želel le zapeti pesem. In tako sem stal za mikrofonom v bundestagu, desno je bil predsednik parlamenta Lammert, tam zadaj vlada. In tako sedim tam. In na levi, prav zraven mene, sedi Levica (poslanci stranke Die Linke, op. p. P. B.), torej dediči diktature NDR, torej moji stari zvesti prijatelji.
V peti vrsti za Gregorjem Gysijem sem zagledal mojega špiclja, ki ga je Stasi angažiral po tem, ko so mi odvzeli državljanstvo. Da bi postal moj menedžer in me tako imel pod nadzorom. Razumete? Sedel je tam in se predrzno režal. To me je spodbudilo, da sem naredil manjši ovinek do pesmi Ti, nikar ne otrdi. Takrat je izbruhnil škandal, ker sem tem ljudem rekel: Vsak izmed vas je človek in hkrati roman, kot mi vsi, zapleten, ampak kot skupina, v parlamentu, niste nobena levica, pa tudi desnica ne, ampak ste reakcionarji.
To sem rekel brez kančka humorja in tako sem tudi mislil. To je bil seveda učni komad, ki so se ga številni razveselili, številne pa je zelo razjezil. Torej, živahno je bilo.
Kaj je tisto, kar vas danes pripravi do pisanja?
Danes se prepiramo glede vprašanja, o katerem veliko govorijo tudi moji otroci. Tu gre za novo generacijo, predvsem na Zahodu, ki nima nobene izkušnje diktature. In ta generacija pravi: ojej kapitalizem, to ne gre, ojej globalizacija in finančna kriza, plače menedžerjev … In tako naprej. Mar ne bi vendar še enkrat poskusili s komunizmom, vse še enkrat izpeljati, na novo in seveda boljše. To je točka, v kateri se vmešam v ta spor glede družbe.
Ne verjamem, da bi smeli še enkrat poskusiti ta laboratorijski poskus (Biermann uporabi izraz Tierversuch, op. P. B.) na ljudeh bolje izpeljati. Spoznal sem, da ta pot v komunizem, to pomeni v družbo brez zatiranja, brez svetohlinstva, v kateri so vsi ljudje bratje, da ta pot ne vodi v idilo, pa tudi sam nočem tja, ker bi se na smrt dolgočasil. Slabost te poti ni le, da vodi v napačna nebesa, temveč da vodi v pekel, v katerem je še več izkoriščanja kot poprej. Zato sem proti, da bi še enkrat prišlo do tega hybrisa.
Svet seveda moram izboljševati, s trudom in smelostjo; moramo ga izboljšati, vendar pa si ga ne smemo prizadevati rešiti. Kdor ga poskuša rešiti, je uničevalec človeštva. To je moje mnenje. Strah me je rešiteljev sveta, ne glede na to, v kakšnem kostumu tekajo naokoli. Prav zato, ker me je komunizem tako zelo zaznamoval, sem moral s komunizmom prelomiti.
Pa ste imeli kdaj ustvarjalno krizo, morda tedaj, ko ste se znašli na Zahodu?
Muze me tedaj niso več ljubkovale. Imel sem ljubezensko krizo z muzami; z muzami, ne z ženskami. Še vedno sem bil bister in bil sem izredno izobražen, vendar to ni zadostovalo, da bi lahko napisal eno samo dobro pesem. Na žalost.
Kdaj se je potem ta kriza končala?
Ko sem končno prenehal ugotavljati, kako bi se lahko vrnil v NDR, k mojim zvestim prijateljem in sovražnikom, in ko sem se končno nekoliko naučil živeti na Zahodu. To je ključno, moraš se znajti v okolju. Tudi če je nekdo prišel na Vzhod, je bil Ostdumm (neumen na Vzhodu bi bil približen prevod, op. P. B.). Ni vedel, kaj se dogaja okoli njega, ni se znal braniti, vse znanje in strast mu nista koristila.
Na vsak način sem se znašel v nenavadnem položaju profesionalnega lovca in ubijalca zmajev z mečem s štirimi rezili, torej strunami na moji kitari, ampak preprosto zmaja ni bilo več. To je bila komična situacija, saj je lovec na zmaje brez zmaja komična figura. Kje so konflikti, sem se spraševal. Pa morate vedeti, da nisem vedno zgolj iskal konfliktov in sporov. Recimo, tu imam ljubezensko pesem o dveh zaljubljencih v čolnu. V vodi vidita odsev neba in nebo je obenem ogledalo, v katerem vidita razdeljeno Nemčijo.
Ta pesem … imam jo tukaj v žepu … je bila ena najbolj priljubljenih mojih pesmi, in sicer zaradi zaključnih dveh vrstic, kjer pojem: Najraje bi bil nekje drugje, najraje bi bil nekje drugje in najraje ostanem tu, najraje tu. Oboje najraje. O razdeljeni Nemčiji. Danes je Nemčija združena, vendar pa so ljudje še vedno razdvojeni. In to je razlog, zakaj sta obe stranki, ki sta dedinji diktature, torej AfD kot dedinja nacistične diktature in Levica kot dedinja PDS-SED na Vzhodu, skupaj v nekdanji Vzhodni Nemčiji dobili, mislim da, skoraj polovico glasov. To je politična pokrajina, po kateri se nerad sprehajam, saj sem doživel obe diktaturi. Ampak, kot vidite, ju nisem le doživel, ampak tudi preživel. Številni pa ju niso preživeli, in ti zdaj ne govorijo.