Metropolitanski muzej svoje povezave s Shelby White ne bi mogel skrivati, tudi če bi jo hotel: njeno ime je – skupaj z imenom njenega pokojnega moža – v stavbi na Peti aveniji izobešeno nad krilom antične grške in rimske umetnosti. (Za prenovo sta namreč prispevala 20 milijonov dolarjev.) 84-letnica je bila tudi članica odbora, ki je muzejskemu vodstvu svetoval pri nakupu umetnin.

Reportaža, ki jo je objavil časnik New York Times, pa zdaj razkriva, da so oblasti v njenem domu v zadnjih dveh letih identificirale in odstranile kar 71 naropanih artefaktov. Okrožni tožilec Alvin Bragg je samo od februarja letos odobril vrnitev 29 antikvitet iz zbirke Shelby White v Grčijo, 12 v Turčijo, štiri v Irak, dve na Kitajsko, ena pa je odpotovala v Jemen. Eden od predmetov, ki so ga vrnili na Kitajsko, je bil pogrebni artefakt, še vedno shranjen v lesenem zaboju in umazan od zasušene zemlje, iz katere je bil izkopan.

Ob koncu preiskave, ki se je junija 2021 začela z racijo domovanja Shelby White na Upper East Sidu, je Bragg potrdil, da je tožilstvo skupaj zaseglo 89 antikvitet v skupni vrednosti 69 milijonov dolarjev; izvor so imele v desetih različnih svetovnih državah. Tožilec ne argumentira, da sta Shelby White in njen mož vedela, da kupujeta ukradene umetnine. Marca se je tožilstvo vdovi zahvalilo za "njeno pomoč in sodelovanje pri preiskavi".

Vse je bilo kupljeno "v dobri veri"
Strokovnjaki so zbirateljske dejavnosti para sicer opisali kot "naivne" ali pa kar "brezbrižne". Peter Chavkin, ki Shelby White zastopa kot odvetnik, je v izjavi za britanski Guardian poudaril, da sta "predmete v dobri veri kupovala na javnih dražbah in pri preprodajalcih, za katere sta verjela, da so verodostojni". Od samega začetka sta, tako Chavkin, svoje "zaklade nameravala deliti z javnostjo" – posamezne artefakte sta posojala muzejem in redno objavljala članke o svoji zbirki. Ko so se začela pojavljati vprašanja, povezana s provenienco predmetov, je "gospa White vedno v celoti sodelovala z oblastmi. Če se je izkazalo, da so kak predmet iz njene zbirke neznanci nezakonito odtujili lastnikom, je ta predmet nemudoma in prostovoljno vrnila na kraj izvora".

Sorodna novica Več kot 1000 artefaktov v MET-u dvomljivega izvora

"New York ne bo zbirališče nakradenih artefaktov"
"Ne bomo dovolili, da bi bil New York varen pristan za ukradene kulturne artefakte," je v izjavi za javnost poudaril tožilec Bragg.

Oddelek za onemogočanje trgovine z ukradenimi umetninami, ki dela pod okriljem tožilstva, je od začetka lanskega leta poskrbel za repatriacijo 950 antikvitet v 17 držav. Upokojeni marinec Matthew Bogdanos, ki oddelek vodi, lahko potrdi, da so trgovci z umetninami, zasebni zbiratelji in muzeji včasih dolga leta zavlačevali in se izmikali, kadar je kdo načel vprašanja o sumljivi provenienci njihovih zbirk. "Rekli so kaj v slogu: 'Je nekam sumljivo, ampak komu mar. Tega nihče ne išče.' Ampak zdaj pa te predmete iščemo in ti zbiratelji ugotavljajo, da se jim to početje ne obrestuje."

Bogdanosova ekipa je v šestih letih dvanajst posameznikov pripeljala do obsodb za preprodajo umetnin. "Kaj takega je bilo včasih nezaslišano. Ljudje, po katerih poimenujejo krila muzejev, niso navajeni, da se jim natikajo lisice. To je imelo kar velik učinek."

Zadnji incident meče slabo luč na Metropolitanski muzej, ki je od leta 2008 malce bolj dovzeten za vprašanja repatriacije. Maja je muzej ustanovil skupino raziskovalcev, ki bodo raziskovali provenienco posameznih predmetov. "Metova odgovornost je, da se bolj intenzivno in samoiniciativno loti analize nekaterih delov svoje zbirke in da poveča količino sredstev, namenjenih za to pomembno delo," je takrat izjavil direktor Max Hollein.

Sorodna novica Ameriški milijarder "s pogoltnim apetitom po ukradenih artefaktih" izročil svoje zaklade

Že za Picassa je težko ugotoviti provenienco, kaj šele za antične predmete ...
Sledenje izvoru antikvitet je naporno početje, ki vedno ne obrodi sadov. "Težko je določiti natančno provenienco za Picassovo ali Matissovo platno," komentira strokovnjak Charles Stuckey, kurator več pomembnih ustanov. "Ko gre za arheološke zaklade, razpolagamo še z veliko manj podatki."

Stuckey verjame, da so se prizadevanja za vračanje ukradenih umetnin okrepila, ker je bilo v svetu toliko uspešnih primerov vračanja umetnin, ki so jih nacisti zaplenili v 20. stoletju. Krepijo se tudi težnje, da bi v Afriko vrnili večino njene umetnosti, ki je raztrosena po svetovnih muzejih – še najbolj odmevni so primeri beninskih kipov, katerih vračilo zahteva Nigerija.

Pri tem je treba upoštevati tudi inflacijo vrednosti teh predmetov. "Kar je bil nekoč predmet za pet tisoč dolarjev, je zdaj vredno več milijonov dolarjev, torej je to vredno časa tako odvetnikov kot tudi policije," je za Guardian še komentiral Stuckey. Obenem je opozoril na to, da veliki muzeji praviloma porabijo neznanske količine denarja, da primerno skladiščijo ogromne zakladnice del, ki večinoma nikoli ne pridejo na vrsto za javno postavitev. Če bi artefakte raje vračali, bi se morda s pravimi lastniki del dogovorili za izposojo predmetov, kadar bi jih želeli razstavljati. "Razumljivo je, da se muzeji odločajo za dostojanstven pristop in da se ne bodo spuščali v bitko, v kateri so obsojeni na poraz. Pod črto je to najboljši način, da ostaneš v igri."