Michael Steinhardt, eden najdejavnejših zbiralcev starodavne umetnosti na svetu, je po besedah manhattanskega okrožnega tožilca Cyrusa Vancea "izkazoval pogolten apetit za naropane artefakte". Dosmrtna prepoved novih nakupov, v katero je Steinhardt privolil v dogovoru s tožilstvom, je sklepno poglavje mednarodne preiskave, ki se je uradno začela leta 2017.

Okrožno tožilstvo je po lastnih besedah pridobilo "prepričljive dokaze", da so bile antikvitete ukradene iz 11 različnih držav in da je šlo vsaj 171 predmetov skozi roke preprodajalcev, preden so končali pri Steinhardtu. Zaseženi predmeti niso imeli urejene provenience, pa so se kljub temu pojavili na mednarodnem trgu umetnin. Tožilstvo je v okviru preiskave opravilo 17 hišnih preiskav in sodelovalo s policijami v Bolgariji, Egiptu, Grčiji, Iraku, Izraelu, Italiji, Jordaniji, Libanonu, Siriji in Turčiji.

Zanikal kriminalno početje
Steinhardt, ki je bil svoj čas predsednik odbora sklada hedge Wisdom Tree Investments (upokojil se je leta 2019), je zanikal kakršno koli kriminalno početje, z zdajšnjim dogovorom pa je preiskava proti njemu končana.

"Michael Steinhardt se pri iskanju naropanih artefaktov ni oziral na zakonitost svojih dejanj, na legitimnost kosov, ki jih je kupoval in prodajal, ali na veliko kulturno škodo, ki jo je povzročal po vsem planetu," je povzel Vance. "Njegovo naprezanje za "novimi" kosi za razstavljanje in prodajo ni poznalo geografskih ali moralnih meja, kar se odraža tudi v razvejanem podzemlju preprodajalcev antikvitet, kriminalnih združb, pranja denarja in plenilcev grobov, na kar se je zanašal pri širjenju zbirke."

Zakaj niso hoteli pred sodišče?
Tožilstvo je poudarilo, da bodo predmeti kmalu vrnjeni zakonitim lastnikom in da jih ne bodo dolga leta, kolikor bi trajalo sojenje, zadržali kot dokazno gradivo.

"Dogovor nam med drugim tudi omogoča, da zavarujemo identiteto številnih prič v ZDA in tujini, ki bi jih bilo treba na vsakem sojenju poimensko navesti. Tako bomo ohranili integriteto 11 vzporednih preiskav, ki potekajo v državah, s katerimi smo sodelovali."

V skladu z dogovorom je Steinhardt državi že izročil dragoceno ceremonialno posodo v obliki jelenove glave, ki datira v čas okoli 400 pr. n. š. in se je na trgu umetnin pojavila po ropu v Milasu v Turčiji. Vrednost umetnine je ocenjena na tri in pol milijone dolarjev.

Med omembe vrednimi zakladi je še freska Ercolano, na kateri je upodobljen Herkul kot dojenček; davi kačo, ki jo je nadenj poslala boginja Hera. Fresko je zbiralec leta 1995 za 650 tisoč dolarjev odkupil od obsojenih preprodajalcev antikvitet. Umetnina je bila manj kot leto dni pred tem ukradena iz starorimske vile v Herculaneumu blizu Neaplja. Vredna je milijon dolarjev.

Tudi ime dražbene hiše ni vedno zagotovilo
"Številne antikvitete, ki sem jih identificiral v Steinhardtovi zbirki – v pomoč so mi bili fotografski arhivi, zaplenjeni od obsojenih tihotapcev – so se pojavljale tudi v najuglednejših dražbenih hišah in pri cenjenih prodajalcih," je za Guardian opozoril arheolog Christos Tsirogiannis, ki je v svoji karieri v komercialnih galerijah, muzejih in dražbenih hišah identificiral že več kot 1550 ukradenih umetnin.

"Na Steinhardtov primer sem tožilstvo opozoril novembra 2014, ko sem identificiral izredno redek kipec idola s Sardinije, vreden do 1,2 milijona dolarjev; Steinhardt ga je prodajal s pomočjo dražbene hiše Christie's. Našel sem fotografijo istega idola, samo zlomljenega na več delov, in sicer pri zloglasnem preprodajalcu Giacomu Mediciju. Predmet so umaknili z dražbe in ga vrnili v Italijo ... primer je postopoma privedel do hišnih preiskav in do rezultatov, ki jih vidimo danes."

Steinhardtov odvetnik je podal tudi izjavo za javnost: "Gospod Steinhardt je zadovoljen, da je tožilstvo dolgoletno preiskavo opravilo brez obtožnic, in da se bodo predmeti, ki so bili nezakonito odvzeti lastnikom, vrnili v svoje domovine."