Ko so lani Nobelovo nagrado za mir podelili ameriškemu predsedniku Baracku Obami, so v britanskem časopisu The Times kot enega tistih, ki bi si nagrado verjetno bolj zaslužili, navedli Grega Mortensona. Namesto 'vzgojnih ukrepov' dvomljivega učinka, s kakršnimi v Afganistanu operirajo Obamovi vojaki, je nekdanji vojni veteran in alpinist Greg Mortenson od leta 1993 razmišljal (in tako tudi deloval) o tem, kako bi otrokom v Afganistanu in Pakistanu omogočil vsaj osnovno šolanje. Ko je namreč plezal v Himalaji in poskušal (sicer jalovo) osvojiti vrh K2, je namreč na 6000 metrih višine v neki revni vasi srečal otroke, ki so se pridno učili kar zunaj na mrazu. In brez učitelja. Ta je prišel le nekajkrat na teden.
Mortenson, ki je po naključnem postanku v vasici v pogorju Karakorum obljubil, da se bo vrnil in tam zgradil šolo, ni bil prvi alpinist, ki je v svet prenesel sporočilo o ukaželjnih prebivalcih goratih predelov v osrednji Aziji. Tudi v knjigi je objavljen del pogovora med sirom Edmundom Hillaryjem, prvim človekom na Mont Everestu, in šerpo Urienom. Na Hillaryjevo vprašanje, kaj lahko naredi za njegove ljudi, je šerpa odgovoril: "Z vsem spoštovanjem, sahib, malo nas lahko naučite o moči in vztrajnosti. In nikakor vam ne zavidamo nemira vašega duha. Morda smo mi srečnejši od vas. Radi pa bi videli, da bi se naši otroci šolali. Od vsega, kar imate, je vaše znanje tisto, kar bi si želeli za svoje otroke." Omenjeni pogled na otroke in pa tri skodelice čaja – v Pakistanu je običaj, da vsakemu obiskovalcu ponudijo skodelico čaja, drugo dobi gospodarjev prijatelj, tretjo pa ponudijo le tistemu, ki ga sprejmejo za svojega – so bile izhodišče Mortensonove misije, ki jo popisuje knjiga in med katero so do danes zgradili že prek 70 šol.
Novinarji niso v Kabulu, ampak v kabulskem hotelu
Mortenson je skupaj s popotniškim novinarjem Davidom Oliverjem Relinom sicer napisal slogovno precej nedovršeno knjigo, ki pa vendar dobro dopolnjuje vse tisto, kar o teh odročnih in obenem vedno znova kriznih krajih izvemo iz medijev. Njihove zgodbe so pogosto povsem neverodostojne, ker novinarji, tudi če so v teh krajih, v resnici tam pravzaprav pogosto niso. O tem je na predstavitvi knjige spregovorila tudi prevajalka Urška Willewaldt. Omenila je anekdoto o nekem hotelu v Kabulu, kjer so bili nastanjeni novinarji vseh večjih zahodnih medijskih hiš. Mortenson govori, kako so ti novinarji nenehno skakali po tem hotelu gor in dol in pošiljali novice v svet, na cesto pa sploh niso šli. Prav tako se niso zmenili za skupino višjih talibanov, ki so v hotelu vsak dan pili čaj. Mortensonu pa se je skupina Mortensonu zazdela zanimiva, pristopil je k njej in talibani so mu bili pripravljeni razložiti marsikaj. In nenadoma so potem novinarji začeli Mortensona nagovarjati za informacije, ki bi jih sicer lahko zbrali sami. Iz prve roke.
Dobrodelne akcije in modne dobrodelne akcije ...
Tri skodelice čaja odlično pokažejo to, kako so nekateri humanitarni angažmaji preprosto bolj modni od drugih. Spomnimo se samo velike dobrodelnice Oprah Winfrey. Bila je med več kot 500 naslovniki Mortensonovih pisem, v katerih je prosil za pomoč za gradnjo šol v Afganistanu in Pakistanu, ki niso odgovorili. "Popolnoma spontano je napisal še pismo za Susan Sarandon, ker mu je bila všeč in se mu je zdelo, da se bojuje za dobre stvari," je zapisano v knjigi na mestu, kjer opisuje Mortensonovo že skoraj obupano razmišljanje o tem, kdo vendar bi mu bil namreč pripravljen pomagati. Med temi več kot 500 naslovniki namreč, razen nekega njegovega prijatelja, Mortensonu denarja ni želel dati nihče. Nato so se spomnili čudaškega fizika iz Švice …

Švicarski znanstvenik Jean Hoerni (1924-1997), za katerega le malo ljudi ve, da je izumil način povezovanja tranzistorjev v sistem, ki se v integriranih vezjih uporablja še danes, je bil strasten alpinist. Mnogo let pred Mortensonom je tudi njega pretresla revščina, v kateri so živeli ljudje v pogorju Karakorum. In bil je prvi, ki je bil pripravljen financirati prvo Mortensonovo šolo. Odrezavi znanstvenik je tako Mortensonu poslal ček za 12.000 dolarjev, zraven pa pripisal: "Ne za….aj. Pozdrav, J. H." Hoernijeva končna misel ni bila zaman. Kot tudi izvemo v knjigi, je svet človekoljubnih dejavnosti svet prevarantstva, jalovih bojev, prerekanj, fanatikov in pa seveda tudi povsem običajnih ljudi.
Vojna ali vrh 'turistične' sezone
"Samo počakaj, da začnejo padati bombe. Takrat bodo za prenočitev računali tisoč dolarjev. /…/ Fantom še nikoli ni šlo bolje. Na strehi so kamere vseh svetovnih televizijskih postaj. Hotelska uprava jim samo za snemanje s strehe računa petsto dolarjev na dan," Mortensonu pove dolgoletna predstavnica novinarske agencije The Asociated Press Kathy Gannon v Islamabadu. Vojna je v teh deželah velik posel. Veliko večji in pomembnejši od, denimo, izobraževanja. To ne samo da ni posel, ampak je pogosto tako rekoč nič. In knjiga, ki v posameznih pasusih tako sentimentalno opeva podhimalajske ljudi, ki si želijo izobrazbe, vendar tudi razkriva to, da ti ljudje pogosto raje služijo z vojnami in njim sorodnimi nečednostmi, kot pa da bi poskrbeli za svoje ljudi. Lahko bi celo rekli, da so vsi enaki.
Zahodnjake zavajajo mediji, talibane – z njimi sicer Mortenson dobro shaja in med njimi tako kot tudi sicer v ruralnih predelih Afganistana in Pakistana velja za pravega junaka – vera oziroma interpretatorji vere. Včasih pa se najde kdo, ki je proti obojemu odporen in ki se zato tudi spretno giblje med obema svetovoma in koristi vsem. Mortensonovo koristnost je dejansko mogoče izraziti številčno: do leta 12009 je vzpostavil ali resno podpiral 131 šol, v katerih se izobražuje več kot 58.000 otrok, od tega 44.000 deklic. Pa naj Američani še naprej trdijo, da je treba za osvoboditev žensk najprej obglaviti velik del talibanske srenje.