21. januar je datum odprtja razstave o filmu, ki je ob krstu veljal za (neupravičeni) hud finančni eksces režiserja Fritza Langa in filmskih studiev UFA, od sedemdesetih pa se ga drži sloves enega najbolj kultnih filmov vseh časov. To nenazadnje potrjuje tudi dejstvo, da je bil Metropolis navdih za nekaj videospotov pop- in rockzvezdnikov, njegove kadre in motive pa so citirali tudi nekateri filmski ustvarjalci. George Lucas je tako v svoji vesoljski epopeji Vojna zvezd robota C-3PO stiliziral po znamenitem kostumu Marie, robota ženske, zlovešča arhitekturna pokrajina iz Iztrebljevalca Ridleyja Scotta pa prav tako posnema stavbe v Metropolisu.
Razstava v berlinskem Filmskem muzeju bo predstavila celoten proces nastajanja filma, pri čemer bo poseben poudarek namenjen tudi glasbi iz filma. Glasbo za film je napisal nemški skladatelj Gottfried Huppertz, ki je z Langom sodeloval že pri njegovem filmu Nibelungi. Huppertz je skrivnostno in obenem nenehno tudi nekoliko grozeče vzdušje podčrtal z glasbo, za katero je nekaj motivov vzel iz različnih kompozicij Richarda Wagnerja in Richarda Straussa. Tem je dodal nekaj modernejših sekvenc, v najbolj dramatičnih prizorih pa je uporabil tudi srednjeveško himnično skladbo Dies Irae, ki opisuje dan, ko se bo zgodila poslednja sodba.
Kritika iz leta 1927
Preden se posvetimo tistim izdelkom popkulture, v katerih lahko odkrijemo sledi Langovega Metropolisa in ki dokazujejo, da je spoštovanje do tega filma v zadnjih desetletjih zares veliko, naj predstavimo še izsek iz recenzentskega besedila vplivnega k ritika Paula Ickesa iz leta 1927. To besedilo kaže na v dvajsetih letih vedno bolj očitni boj med modernističnimi tendencami, povezanimi z napredno socialnodemokratsko politično linijo weimarske republike na eni, in tako imenovanimi volkovskimi kulturnimi prepričanji, ki so se izrazila v nacističnem kulturnem programu in zahtevale umetnine, ki vsebujejo in jasno izpričujejo 'nemškega duha': "Spoštovani gospod Fritz Lang: ta film je (kljub vsemu vanj vloženemu nečloveškemu delu) - in to v vseh pogledih - nekaj najbolj brezupnega, kar je lahko sploh nastalo. Trdno sem prepričan, da je v igri igralcev še stopnjevan tisti vtis brezdušnosti, ki zaznamuje tudi roman (in že sam roman je brezdušen in poln fraz!). Igralci vedo, da nimam nič proti njim. Niso oni tisti, ki so me užalili, nikoli nisem z njimi prišel v nikakršen spor. /.../
Sem govorec pomembne večine: občinstva. Spoštovani gospod Lang, mislite na trezen (in odločilen) človeški razum, ne mislite vendar vedno le na posamezne slike! Vaša nesreča je, da vam ideja nič ne pomeni, nekaj vam pomeni le slika: privezani ste na slikarijo. In prav gotovo je mnogo teh slik zelo lepih, tehnika je izjemna ... vendar pa bi vse to moralo imeti tudi smisel in vsebino, postati mora del nas! /.../ Slika vas je tiranizirala že v Nibelungih ... vendar vas je tedaj ideja izvirne sage še vedno prisilila, da ste ohranili nekaj razuma; danes pa nimate več nobene vezi. In če bo šlo tako naprej, to ne more obroditi ničesar dobrega."
Danes kritika meni povsem drugače. Sodbe običajno krožijo okoli misli, zapisane tudi v nemškem leksikonu mednarodnih filmov: "Gre za virtuozno delo filmske estetike, ki jo zaznamuje odlična kompozicija igre luči in senc, katero stopnjujeta sugestivna montaža in arhitektonska fantazija." Takšno fantazijo so vedno znova poskušali doseči tudi poznejši filmski režiserji, ki so se vrgli v žanr tako imenovanih distopičnih filmov. Prav letos je tudi v naše kinodvorane prišel eden redkih izvirnih filmov tega žanra, Okrožje 9 Neilla Blomkampa. Čeprav film niti približno ne dosega Langove estetike (je niti ne poskuša), pa je produkcija o v taborišču zaprtih vesoljcih vendar še en moment aktualizacije Langovega filma o organizaciji mesta, ki predvideva absolutno ločeno 'spodnje' (garaško) in 'zgornje' (vladajoče) mesto.
Giorgio Moroder, eden gurujev elektropopa, vstopi v Metropolis
Če še ostanemo pri popularni kulturi, ob omembi katere v povezavi z Metropolisom vendar večina najprej pomisli na legendarni videospot skupine The Queen za pesem Radio Ga Ga, pa so osemdeseta leta vendar obrodila eno še bolj 'veličastno slavljenje' Langove klasike. Leta 1984 je glasbeni producent Giorgio Moroder dal idejo, da bi Metropolis restavrirali in ga kolorirali (ob tem naj nekoliko kritično pripomnimo, da so podobni poskusi koloriranja, številni izpeljani pod okriljem televizijskega imperija Teda Turnerja, uničili več originalno črno-belih filmov, ki so po barvanju postali skoraj 'nesmešne' karikature samih sebe) ter ga na novo glasbeno opremili. Projekt so prav zares izpeljali in nastal je tudi zanimiv 'soundtrack', pri katerem so sodelovali tudi Freddie Mercury, Bonnie Tyler, Pat Benatar, Adam Ant in drugi.
Spodaj si lahko ogledate izseke iz filmov in videospotov, v katerih je opazen vpliv Metropolisa.