Film je imel premiero v petek na dvorišču Muzeja za arhitekturo (MAO).

"Če nam starejše generacije niso dale pogojev za delo, so nas pa prisilile v to, da se prilagajamo delovnemu trgu in njegovim zahtevam," razlaga režiserka Tina Lagler, ki v dvojcu z direktorjem fotografije Blažem Mikličem predstavlja pet mladih slovenskih ustvarjalcev, ki se s svojim delom preživljajo ali pa jim to poleg redne službe prinaša dodaten zaslužek. "Ker nas pogosto površno označujejo za izgubljene, sva želela pokazati, da ni tako," poudarjata.

Pogled usmerjata v akademsko slikarko Klavdijo Zupanc, izdelovalca koles po meri Davida Krevsa, izdelovalca unikatnih snowboardov Jureta Sodjo ter izdelovalca uporabnih keramičnih izdelkov Nino Mrđenović in Jošta Bukovca.

Vabljeni k branju intervjuja.

Izgubljena generacija kulturno označuje povojne generacije, ki so jim bili onemogočeni pogoji za delovanje. Zakaj sta se odločila, da uporabita ta izraz in ali je ta film korak v smeri ustvarjalnega truda stran od izgubljenosti?
Tina Lagler: Naslov je prišel na koncu. Iskala sva nekaj, kar bi res opisalo vseh pet ustvarjalcev, smisel je bil, da pokažemo, da naša generacija, ne glede na to, kakšni so naši pogoji za zaposlovanje, – ogromno je s. p.-jevcev, ni delovnih mest ... – da kljub temu ustvarjamo in se s tem preživljamo. Vedno več nas je. V karanteni se je izkazalo, da je vedno več ljudi, ki se preživljajo z ročnimi deli ali pa imajo to za stranski prihodek. Ker nas pogosto površno označujejo za izgubljene, sva želela pokazati, da ni tako.

Torej govorita tudi v lastnem imenu? Boj proti označbi izgubljencev velja za protagoniste filma, a tudi za vaju?
Blaž Miklič: Vsekakor, v tem je tudi del naju, zagotovo kot mnogi filmarji tudi midva odražava del svojega življenja skozi film.

T. L.: Doslej sva vse financirala sama, nisva se prijavljala na noben razpis, bila sva brez producenta. Do neke mere sva zmogla, potem pa ... Še sreča, da sem dobila delovno štipendijo prek ministrstva za kulturo, kar je bila močna dodatna motivacija. Vmes nama je že vse skupaj dol padlo.

Kako je prišlo do filma: se je začelo s konceptom ali eno od zgodb, ki je vodila v pripovedni kolaž?
T. L.: Začelo se je pred petimi leti, ko sva delala celoletni projekt, v okviru katerega sva vsak teden posnela po en kratki film.

B. M.: 2014 sva naredila vsak dan eno fotografijo. Potem sva se lotila videov. Vsak teden en video, to so več ali manj minutni filmi. Teme so prišle sproti.

T. L.: Eden od njih je bil o umetnici Meti Wraber, ki se je takrat predstavljala v Kinu Šiška. Naredili smo minutni film o tem, kako se pripravlja na razstavo. Že tedaj se nama je zdelo zanimivo raziskovati ustvarjalca, kako ustvarja, kakšen je njegov proces. Zamislila sva si portrete domačih ustvarjalcev in leta 2016 začela snemati Jureta in Davida, ki sta takrat ravno začenjala z izdelovanjem koles in snowboardov.

B. M.: Na začetku sva jih želela posneti še več, ampak se potem odločila za omejitev na štiri. Izkazalo se je, da je že to velik projekt.

Pa sta izbrala protagoniste na podlagi širine tega, kaj pomeni ustvarjalnost, kako prepletati obrtništvo in umetnost?
B. M.: Ja, delovanje vseh združuje oboje, obrtništvo in umetnost. Tudi snowboarde in kolesa skrbno načrtujejo, recimo to, kakšne bodo poslikave. Pa tudi sama izdelava ni klasična, denimo kolo, ki v sredini nima "štange", board v obliki sladoleda. Hodijo po meji med obrtjo in umetnostjo.

T. L.: O tem sva se pogovarjala z Nino in Joštom, povedala sta, da bi lahko "naštepala" ogromno izdelkov, posodic za maslo, skodelic itd., ampak tega ne želita. Vsaka skodelica ima lastno ilustracijo, tako da iz ustvarjanja nikoli ne nastane proizvodnja.

B. M.: Mislim, da je zagotovo obrt, če izdelek tudi z umetniškimi ambicijami masovno izdeluješ oziroma vse postane serijsko, komercialno.

Če ne bi ustvarjala filmov, ki zelo neposredno prihajajo iz vajinega zanimanja, vajinih pogledov na svet, bi se počutila, kot da sta se "prodala"? To so pravzaprav osrednja vprašanja, ki jih zastavlja film ... Vaju je pri vztrajanju pri projektu držalo tudi to, da portretiranci doživljajo ustvarjanje na podoben način kakor vidva?
T. L.: Veliko časa sva preživela z njimi, pri snemanju dokumentarnih filmov postaneš prijatelj, oni so na neki način postali najini. V času pomanjkanja sredstev, tudi v času epidemije, pogosto vztrajaš zaradi motivacije nekoga drugega. Ko se nekdo drug ne vda, v najinem primeru portretiranci, še ti najdeš moč za nadaljevanje. S Klavdijo se slišiva po telefonu in si potoživa, potem je lažje, greš naprej. Tudi z Blažem sva bila že večkrat v stanju, ko sva razmišljala, kaj naprej. Bi bilo bolje, da se zaposliva v kakšni medijski hiši? Ampak vedno znova pride vztrajnost ...

B. M.: ... da bi delal nekaj svojega. O tem razlaga tudi Jure v filmu. Ni mu bilo v redu, ko je nekaj časa delal v največjem slovenskem smučarskem podjetju, kjer je delal, kar so želeli drugi. Sam mislim, da je več vredno delati, kar želiš sam, ne pa tega, kar ti naročijo drugi.

T. L.: Zdaj delava karantenski projekt. Različni ustvarjalci so se na najino povabilo posneli, njihove posnetke bi rada razširila v dokumentarni film. Načrt je, da bi jih po enem letu spet obiskala. Dobili smo se s Slavkom Avsenikom ml. za glasbo tega projekta. Tudi on je izpostavil, da primanjkuje predstavitev mladih ustvarjalcev. To mi je dalo misliti, da obstaja zanimanje tudi med starejšo generacijo, videti mlajše, kaj ustvarjajo, kako nadaljujejo z obrtmi, umetnostjo.

B. M.: Vsak bi moral ustvarjati, kar ga veseli. Ko greš po liniji najmanjšega odpora delat nekam za denar, to nikoli ne prinese zadovoljstva. Če že, je smiselno nekje delati, da dobiš denar in ga preneseš v avtorske projekte.

Kaj sta ugotovila, kaj je skupnega mladim, ki ustvarjajo, oblikujejo lastne pogoje za delo?
T. L.: Več stvari imamo skupnih, vsi protagonisti in tudi midva. Midva, na primer, nimava kredita. Denar, ki bi šel za najemnino ali kredit, investirava v film. Skupno pa nam je, da nas večina živi v nadstropju nad starši ali v hiši poleg njihove. Delavnice imajo vsi doma, na podstrešju ali v garaži. Nihče od nas nima otrok. Nihče ne živi v Ljubljani, razen enega, še on ima delavnico izven Ljubljane pri svojih starših, živi pa zraven ženinih staršev. Vsi so v stiku z naravo, vse jih tudi to navdihuje. Tudi zato sva vključila kadre narave, detajle. Čeprav sva se držala tega, da ne tavamo v detajlizirane kadre, ampak je ves čas v ospredju njihov proces. Med ustvarjanjem filma sva se sicer tudi naučila, da imava raje daljše kadre kot nenehno rezanje v montaži. Med karanteno sva si ogledala tudi TV-serijo Too Old To Die Young, tudi zaradi nje so nama všeč postali razvlečeni kadri.

V karanteni sta zastavila filmski projekt. Sta že hitro po razglasitvi karantene začela delati?
T. L.: Na začetku sem bila v krču, premiero tega filma naj bi imeli marca v Slovenski kinoteki, ki je seveda odpadla. Nameravala sva se prijaviti na razpise, katerih roki so se vsi zamaknili. Potem sva se izvila iz tega krča, Blaž je bil odločen, da potegneva iz situacije najboljše. Hitro sem zastavila, kaj bi lahko naredila. Na Instagramu sem videla, da umetniki ne mečejo puške v koruzo. Zanimalo me je, kaj delajo, kako se prilagajajo distanci, kako omejitev osebnega in delovnega prostora vpliva nanje. In da bi hkrati pokazala, kaj vse stoji za enim izdelkom. Pričakovala sem bolj dramatične zgodbe, izkazalo se je, da so vsi gledali na dogajanje pozitivno.

Tudi karantena je bila dokaz, da to ni izgubljena generacija.
T. L.: Vsi smo se ustavili, ozrli na to, kaj je mogoče početi, kar sicer ne moremo. Znamo se prilagoditi. Če nam starejše generacije niso dale pogojev za delo, so nas pa prisilile v to, da se prilagajamo delovnemu trgu in njegovim zahtevam. Trudim se čim manj razmišljati o tem, od kod bo prišel naslednji prihodek. Morda je to varljivo, se skriti za tem, hkrati pa moram odmisliti ta vprašanja.

B. M.: Borba za pogoje dela, ki jo je prinesel preklop iz socializma v kapitalizem, se dogaja na vseh področjih. Midva bolj opaziva na ravni kulture, ampak zagotovo vsak najbolj to čuti na lastnem področju dela. Epidemija pa je pokazala, da so priložnosti, ko že mislimo, da ni več nobene rešitve. Takrat je največ priložnosti, ki jih mora človek zagrabiti in iz njih potegniti nekaj pozitivnega.

Vabljeni tudi k poslušanju radijskega pogovora.