T. i. Islamska država bi morala biti namesto histeričnega moraliziranja bolj predmet podrobnejših analiz, tako historičnih kot geopolitičnih. Griffin pa se prehitro zadovolji z deskripcijo.

Medtem ko nas svetovni mediji s poročanjem o delovanju t. i. Islamske države - po imenu relativno nove oborožene skupine, ki si z brutalnim nasiljem v visoki ločljivosti podreja ozemlja v Siriji in Iraku - obveščajo o vsakodnevnih premikih njenih enot z obveznim zgražanjem nad njihovimi dejanji, pa je za razumevanje tega pojava (kot vseh drugih) in njegovo umeščanje v širši geopolitični in zgodovinski kontekst potrebna globlja analiza.

Avtor začne na primernem izhodišču, tako s simboličnega kot faktografskega vidika, in sicer v ameriškem zaporu na jugu Iraka Camp Bucca, ki je služil kot rodovitna prst za razcvet džihadističnih skupin in posledično samega IS-ja. Med tam zaprtimi ljudmi je bilo po poročilu Rdečega križa iz leta 2004 kar 90 odstotkov takšnih, ki so bili aretirani povsem neupravičeno. Pogosto je šlo namreč za nedolžne ljudi, ki so bili aretirani, ker so bili slučajno navzoči na krajih napadov.

Najprej demontaža države, nato radikalizacija

Ker so ZDA po okupaciji Iraka demontirale iraško vojsko in obveščevalne službe ter velik del iraške javne uprave, je postalo do pol milijona iraških sunitov brezposelnih in revnih, veliko izmed njih pa je bilo izurjenih za boj. Griffin citira ameriškega generala Douglasa Stona, ki je dejal, da se je večina pridržanih v zaporu uporu pridružilo zaradi pomanjkanja dela ali slabo plačanih služb. Camp Bucca je imel kapaciteto 16.000 ljudi, ker pa Američani niso znali obvladati takšnega števila ujetnikov, so nadzor nad dogajanjem v zaporu prepustili posameznim radikalnejšim zapornikom, ki so kot "emirji" ali "princi" vladali tudi po 1.000 sojetnikom.

Ti "emirji" so s tiho podporo ZDA Camp Bucca tako pretvorili v ogromen center za indoktrinacijo in urjenje, nekakšno "džihadistično univerzo" za 100.000 zapornikov, ki so morali tam živeti med letoma 2004 in 2009. Ujetniki so se tako kar v zaporu naučili uporabljati eksploziv, orožja in postati samomorilski napadalec. Povprečno so bili v zaporu 330 dni, domov pa so se vrnili kot globoko travmatizirani ljudje. Številni so bili pred aretacijo neredni obiskovalci mošej, veliko jih je tudi priznalo, da so uživali alkohol, številni so bili poročeni, imeli otroke in podobno. Pri tem je bilo do 30 odstotkov zapornikov zaprtih tri leta, in to brez obtožnice, sojenja ali sodbe, zaradi česar so se hoteli maščevati. Radikalizirali so se torej šele, ko so pogoje za to omogočile ZDA.

Med rezidenti zapora je bil tudi zdajšnji "kalif" IS-ja, Ibrahim ibn Avad Al Badri Al Samarai, bolj znan kot Abu Bakr Al Bagdadi. Aretiran naj bi bil leta 2004 v Faludži, ko naj bi bil po podatkih ameriškega obrambnega ministrstva navaden ulični nasilnež. Al Bagdadi je sicer v Bagdadu študiral Islamsko pravo in izobraževanje na Islamski univerzi, sodelavci in prijatelji pa so, kot piše Griffin, zanj dejali, da je bil "prijazen, razgledan, rad je igral nogomet". Biografski podatki o voditelju IS-ja se sicer razlikujejo glede na vire, pri čemer njihova verodostojnost ni povsem jasna.

Pentagon trdi, da je bil zaprt med februarjem in decembrom 2004, polkovnik Kenneth King, ki je vodil Camp Bucca od 2008 do zaprtja leto pozneje, pa je rekel, da je zapor zapustil šele poleti 2009, kar pomeni, da je bil zaprt celo pet let. V zaporu je imel Al Bagdadi tako na voljo veliko časa, da je vzpostavil mrežo nekdanjih pripadnikov iraške vojske in obveščevalnih služb, ki so bili zaprti v istem oporišču.

Nekoč bratje, zdaj konkurenca: IS in Al Kaida

A Al Bagdadi ni ustanovil IS-ja, temveč ga je le prevzel. Izvor IS-ja je namreč primarno Al Kaida. Kratka kronologija sicer zapletenih odnosov gre takole: Abu Musab Al Zarkavi leta 2004 ustanovi Al Kaido v Iraku (AQI), po njegovi smrti v ameriškem zračnem napadu leta 2006 pa se skupina preimenuje v Islamsko državo Irak (ISI), katere prvi kalif je bil Abu Omar Al Bagdadi, ubit leta 2010 (ne mešati z njegovim naslednikom Abujem Bakrom Al Bagdadijem). Aprila 2013 Al Bagdadi spremeni ime ISI-ja v ISIL (Islamska država v Iraku in Levanti), s čimer nakaže transdržavne ambicije in nepriznavanje kolonialne britansko-francoske meje med Sirijo in Irakom, dva meseca pozneje pa zavrne podrejenost Al Kaidi. Februarja 2014 voditelj Al Kaide Ajman Al Zavahiri uradno pretrga vse vezi med Al Kaido in ISIL-om. Junija tega leta ISIL (po zajetju iraških mest Mosul in Tikrit) objavi ustanovitev kalifata in spremeni ime v Islamska država (IS).

IS-ju se je v Sirijo uspelo razširiti s pomočjo voditelja Al Kaidi zveste skupine Džabat al Nusra, Abuja Mohameda Al Džulanija. Al Bagdadi ga je namreč napotil v Sirijo z nalogo tam vzpostaviti trdo jedro borcev in nove celice, zveste IS-ju. Mimogrede, tudi Al Džulani naj bi bil zaprt v Camp Bucci (od 2006 do 2008). Leta 2013 je sicer zvestobo svoje skupine zaprisegel Al Kaidi in ne IS-ju.

Džihadisti s pokrovitelji

Sirija, tako njeno ozemlje kot vladajoči režim, je bila torej pomembna za rast moči IS-ja v Iraku. Kot piše Griffin, je Al Zarkavi ob podpori sirske vojaške obveščevalne službe pod vodstvom Asefa Šavkata, zeta predsednika Bašarja Al Asada, namreč organiziral pretok tujih borcev iz Sirije v Irak. Sirski režim pa je želel lokalne potencialne džihadiste instrumentalizirati z namenom očrniti protirežimski upor, ki se je razvil leta 2011. Dva meseca po začetku protestov je namreč Al Asad pomilostil in iz zapora izpustil 1.500 radikalnih islamistov. Če mu namreč svet ni verjel, da se bojuje proti islamističnim teroristom, bo takšnega nasprotnika pač ustvaril. Med izpuščenimi so bili tudi nekateri zdajšnji voditelji oboroženih salafističnih skupin, ki so bili izpuščeni z namenom radikalizacije mirnega protestniškega gibanja, piše Griffin.

Za razvoj IS-ja in podobnih, a manj uspešnih skupin, pa, kot pokaže avtor, niso sokrive le ZDA, v Iraku vladajoči šiitski režim, ki je po letu 2003 z represijo nad suniti te dodatno potisnil v naročje radikalnih sunitskih skupin, in sirski predsednik Al Asad. Upoštevati je treba tudi izdatno financiranje in oboroževanje teh skupin od zalivskih monarhij, Savdske Arabije, Katarja in Kuvajta (ki ga je ameriško finančno ministrstvo imenovalo "epicenter zbiranja sredstev za teroristične skupine v Siriji") ter podporo Jordanije in v večji meri Turčije (v vseh primerih gre sicer za tesne ameriške zaveznice). Če je imelo izničenje mejnih prehodov med Sirijo in Irakom poleg logističnih tudi simbolično vrednost, saj naj bi izbrisalo bolečo kolonialno dediščino v regiji, je bil prost prehod meje s Turčijo ključen za učinkovito spopadanje džihadističnih skupin s Kurdi na severu Sirije, kar predstavlja glavno skupno točko med IS-jem in članico Nata, Turčijo.

Preveč kronologije, premalo analize

Griffin sicer ponudi obsežen pregled dogajanja na Bližnjem vzhodu, povezanega z IS-jem (ne pa tudi v Afganistanu ali v Nigeriji), vendar se pri tem, kot tudi pove v uvodu, omeji predvsem na kronološki uvid, kar je glavna pomanjkljivost knjige. Preveč je namreč naštevanja in opisovanja posameznih spopadov in taktičnih potez z neštetim navajanjem imen lokalnih skupin in njihovih poveljnikov ter števila ubitih borcev na vsaki strani, v peščenem viharju teh podatkov pa se bralec z lahkoto izgubi. Podobno sicer lahko zapišemo za še eno letos izdano knjigo o Islamski državi, in sicer The rise of the Islamic state (Vzpon Islamske države) novinarja Patricka Cockburna, izdano pri založbi Verso. Obe deli imata bolj deskriptivno kot analitično vrednost.

Bralec tako ne izve ničesar o (kvazi)teoloških utemeljitvah skupine, ki se sklicuje predvsem na vero, zgodovina regije seže do leta 2003, delu, ki je zasnovano kronološko, pa manjka sistematičnosti, ki bi olajšala razumevanje kompleksnih povezav med različnimi skupinami ali odnosov med IS-jem in zunanjimi akterji. Ne glede na vse pa knjiga vendarle ponuja koristen dodaten vpogled v genezo in razvoj trenutno "najpriljubljenejše" džihadistične skupine.