Ne da bi kogar koli odvračal od sodobnih tehnoloških pridobitev, poudarja, da pogosto branje, predvsem knjig in drugih tiskanih medijev, ni nič manj pomembno, kot je bilo branje v obdobjih širjenja pismenosti in utemeljevanja narodne identitete v povezavi z jezikom, ki so ga razumeli in vzeli za svojega prebivalci določenih območij. Tudi naši predniki, Trubarjevi Slovenci.

Že nekaj klikov v globino spletne "knjižnice", pravzaprav vse bolj neobvladljive množice podatkov vseh vrst in iz vseh strani, iskalca pogosto spravi v zadrego, negotovost: Katera od mnogih razlag, interpretacij, ki se ponudijo na zaslonu, je »prava«, bolj ali sploh vredna zaupanja? Na to vprašanje avtor odgovori na koncu: "Bizgec ostane bizgec, tudi če ima na voljo vse znanje tega sveta.« Malce zajedljivo, vendar povzema vse, kar je zapisal že prej: »Kakor koli že obrnemo, brez ustrezne količine znanja v glavi in z njim povezanih analitičnih sposobnosti nam vse znanje na spletu prav nič ne pomaga," piše. In še: "Če ne bom znal misliti, bo splet zgolj ojačevalec moje neumnosti."

Zakaj bi v digitalni dobi sploh še brali tiskane knjige, če je "znanje v krajših, pogosto tudi preprostejših in zabavnejših oblikah dostopno na spletu", je torej povsem legitimno vprašanje. Kovačevo poudarjanje pomena širjenja znanja in razvijanja različnih sposobnosti, do katerih odločilno pripomore branje – sploh ne zgolj strokovne in znanstvene literature, tudi leposlovja od najrosnejših let naprej – pa je rdeča nit njegovih ugotovitev, urejenih v obliki, ki spominja na dobro znanih deset zapovedi.

Avtor v njih na dejanska ali hipotetična vprašanja odgovarja s primeri, preverjenimi argumenti in s trditvami, kot so: Če znaš dobro brati, vidiš in slišiš več; Če bereš, poznaš več besed, zato lahko razmišljaš o več rečeh; Če daljša besedila bereš na papirju, jih razumeš bolje, kot če jih bereš na zaslonu; Če uporabljaš zaslonske tehnologije in bereš knjige, se naučiš misliti na dva različna načina; Če bereš leposlovje, lažje razumeš druge ljudi; Otroci, ki odraščajo v beročem okolju, so v življenju uspešnejši; Med bralci je več zadovoljnih in ustvarjalnih ljudi kot med nebralci; Branje je napor, z nekaj sreče pa tudi užitek; Branje v tujem jeziku je okno v svet, od koder vidiš tudi domov; in Z branjem knjig se učiš misliti z lastno glavo.

Nekatera poglavja imajo dodatke, v katerih pisec obširneje navaja ugotovitve stroke. Na primer o različnih načinih branja (od glasnega skupinskega do globokega branja in preletavanja) pa o daljnosežnem pomenu obsega domače knjižnice oziroma o trajnem primanjkljaju, če knjig ni pri hiši, o pomenu empatije v medčloveških odnosih itn.
Ob sprehodih v preteklost Miha Kovač nekajkrat pogleda tudi v prihodnost. Zaveda se, da obeti za manjše jezikovne skupnosti, da bi ohranili prepoznavno identiteto, podedovano od prednikov, niso najboljši. "Povsem mogoče je, da se našim potomcem v vse bolj globaliziranem in digitaliziranem svetu ne bo zdelo pomembno govoriti v nacionalnem jeziku in pripadati nacionalni skupnosti." In tudi, da se bodo "pojutrišnjem nacionalne identitete raztopile in pregnetle v nov tip identitet – sidrišča, ki nam jih ponujajo materni jeziki, pa bodo zamenjala nova, ki si jih danes še ne znamo predstavljati."

Avtor priznava, da je bilo knjigo težje napisati v poljudnem, prvoosebnem, z ilustracijami in drobci iz vsakdanjega življenja popestrenem nagovoru, kot v strokovnem jeziku. Vanjo je vključil vrsto osebnih izkušenj in izkušnje najbližjih ter vseskozi upošteval tudi dognanja stroke, ki jih intenzivno spremlja in – odkar uredniško in založniško kariero nadgrajuje s profesuro na ljubljanski Filozofski fakulteti – bogati tudi s svojim znanjem. Raziskovalno in publicistično delo utemeljuje z udeleževanjem na strokovnih srečanjih, povezanih s knjigo s sodelovanjem v mednarodni mreži E-read Cost, ki raziskuje spremembe v bralnih navadah in razumevanju prebranega zaradi vpliva zaslonske tehnologije, in seveda z vztrajnim branjem. Kajti knjige, kot pravi na začetku, niso opredelile le njegove poklicne poti, temveč so najbolj stanovitna stvar v njegovem življenju. Pri tem se ne uvršča med tehnofobe, temveč ima zaslonske medije enako rad kot knjige.

Kot namiguje besedna igra v naslovu Berem, da se poberem, je branje seveda lahko tudi terapevtska pomoč, ki človeku pomaga, da si v tihi zbranosti opomore po pretresih in obremenitvah, vendar avtor Miha Kovač nima v mislih tovrstnega pobiranja. Bolj gre za obnavljanje in ohranjanje pokončne drže in orientacije v poplavi pritiskov vsakovrstnih lahkotnih obljub in bližnjic do ciljev brez vloženega truda in temeljev, to pa zagotavlja prav branje knjig.

Iz oddaje S knjižnega trga.