Nastal je Forum nove glasbe, ki letos poteka tretjič, ohranja niz koncertov pod vodstvom gostujočega umetnika in se v luči izbrane teme, predkoncertnih pogovorov in delavnic, podobno kot Slowind v nekaterih edicijah, širi v nove prostore, močneje pa se povezuje s sorodnimi producenti in koncertnimi cikli. Forum vodijo skladateljici Larisa Vrhunc ter Nina Šenk in muzikolog Gregor Pompe, s katerim smo se pogovarjali v dneh pred začetkom festivala, ki bo v soboto, 12. novembra, v Moderni galeriji.

Dr. Gregor Pompe je profesor na Oddelku za muzikologijo na ljubljanski Filozofski fakulteti, ki v delu s študenti ter kot dolgoletni glasbeni kritik opozarja na pomen glasbe sodobnih skladateljev, na to, da slovenska glasba in glasbena zavest bolj kot drugi segmenti in umetniške zvrsti domače kulture ostajata pretirano zasidrana v preteklosti. Z vpetostjo v organizacijo Foruma nove glasbe zadnja leta spoznava še realnost produkcije glasbenega festivala na najvišji umetniški ravni, a ekipa Foruma je odločena, da ta postane dolgoročna platforma za predstavljanje in spoznavanje nove glasbe, kar letos poudarjajo z močnejšim izobraževalnim vidikom.

Festival se je v teh nekaj letih dobro prijel v zavesti občinstva, letošnjo temo poznamo že od lanske izvedbe, pa vseeno najprej razloživa pomen teme Sprememba paradigme in kako jo bo festival obravnaval.
Pri snovanju letošnjega festivala nas je vodilo več smernic, nekatere so bile zelo banalno pragmatične, druge vendarle bolj premišljene. V izhodišču se je zdelo, da bo to festival, za katerega nam ne bo uspelo zbrati dovolj finančnih sredstev, zato smo si ga sprva zamislili precej komorno, nakar so se stvari spremenile in smo lahko organizirali čisto normalen festival, ki je primerljiv z vsemi ostalimi. Ko smo še snovali »cenejši« festival, smo razmišljali o tem, da bi v središče tokrat postavili glasbenike, interprete – če smo doslej imeli dvakrat zapored kuratorja, ki sta bila skladatelja, smo zdaj v ospredje želeli postaviti glasbenike. Mislim, da je to tudi relevanten pogled. Zdi se mi, da imajo skladatelji precej jasno estetsko linijo, kaj jim je všeč, kaj ne, katero glasbo postaviti poleg svoje. Redkeje se zgodi, da dobiš program, ki je izrazito raznolik. Mislim, da so glasbeniki v tem pogledu bistveno bolj odprti, še posebej, če jih k sodelovanju povabiš več.

Da ne bi potem festival deloval vendarle preveč raznolik, smo iskali način, kako jih povezati z neko osrednjo tematiko. Razmišljali smo tudi o tem, ali ni sodobna glasba izmed vseh sodobnih umetnosti najbolj umaknjena od družbene problematike, da morda preveč neobremenjeno teče mimo tega, kar se danes dogaja v svetu, zavita v neke svoje estetske, zvočno larpurlartistične, tehnicistične probleme, kot da se okoli nje nič ne dogaja. To nas je vodilo k temu, kar se mi pravzaprav zdi osrednja družbena tema našega časa, paradigm shift, sprememba paradigme, kako se naše okolje, naš svet spreminja od ekološke do čisto družbenopolitične ravni ter kako glasba to beleži. To je bila tema skupaj z izborom literature, ki smo jo poslali vsem glasbenikom kuratorjem, da v zvezi s to osnovno družbeno tematiko nekako premislijo svoj program. Na ta način program dobi rdečo nit, se pravi spremembo paradigme na treh ravneh, kot družbeni fenomen, kako glasbeniki menijo, da se ta lahko zrcali v glasbi, sprememba paradigme pa je tudi ta, da tokrat izbirajo program izvajalci in ne skladatelj.

Seveda moramo realizacijo tega koncepta še slišati, ampak ali lahko glede na izbrane skladbe in programe že nekako razmišljate o tem, ali je glasbenim kuratorjem uspelo premisliti ta družbena vprašanja in kako razumejo te prelome?
Zelo različno. To spremembo paradigme so večkrat dojeli kot neko sintagmo, ki jo je mogoče razumeti na najrazličnejše načine. Na prvem koncertu jo je kurator Matej Šarc predvsem povezal s spremembo obravnavanja oboe kot instrumenta, se pravi, da gre tukaj za zelo neko tehnicistično razumevanje. Na enem izmed koncertov ansambla Klangforum Wien se bo izvajala ena izmed prelomnih skladb Karlheinza Stockhausna Mikrofonija I, v kateri gre pravzaprav za prelom pri postavljanju neke zvočnosti v središče z uporabo mikrofona. S stališča današnjih digitalnih zmožnosti je bila to seveda precej primarna izraba tehnologije, a se tudi vidi, da se je z njo dogodila pomembna sprememba paradigme. Zanimiv se mi zdi tudi zadnji koncert Joonasa Ahonena, ki je izhajal iz skladbe Janeza Matičiča Geode, kar je velika stvar – to, da tuji glasbenik vzame slovensko skladbo za izhodišče, premisli, v kakšnem kontekstu je bila v svetovnem pogledu glede na to, kaj se v tistem času dogajalo v Parizu in kakšen odnos ta skladba vzpostavlja z drugimi na programu. Ta koncert smo snovali še v času, ko je bil Janez Matičič še živ, zdaj pa je seveda postal tudi hommage Matičiču.

Med tremi novitetami v programu – večino so jih prispevale skladateljice – je tudi Larisa Vrhunc, ki jo je za svoj večer izbral Kvintet Slowind. Tudi dolgoletni vodja Slowindovih festivalov Matej Šarc nastopa v vlogi izvajalca in kuratorja, njegov večer pa se bo odvil v Moderni galeriji, kjer so potekali začetni Slowindovi festivali. Torej še ohranjate "nasledstveno" povezavo …
Ko smo snovali naš prvi festival, smo si ga zamislili kot nadomestitev Slowindovega festivala, potem je lahko Slowind po banalnih dogodkih, ki jih danes nima več smisla komentirati, vendarle lahko nadaljeval svoje delo tudi vzporedno z našim delom. Poseben večer s skladbo Larise Vrhunc bo združil festival Slowind in naš festival v neko pravzaprav dokončno primopredajo in zahvalo za četrt stoletja plodnega dela na področju slovenske glasbe.

Povedal bi nekaj še v zvezi s prizorišči. Letos še širimo prizorišča: poleg »matične« Slovenske filharmonije so koncerti še v Stari mestni elektrarni, Moderni galeriji in Klubu Cankarjevega doma. Izkaže se, da je za malo kompleksnejši tip glasbe, ki zahteva dovolj elektronskih sredstev, tudi v Ljubljani težko najti primerno prizorišče, kar je za globoko 21. stoletje dovolj žalostno in čemur bo morala mestna oblast še razmisliti. Drugi razlog za te lokacije pa je bilo prepričanje, da na različnih lokacijah biva tudi različna publika in da želimo s tem nagovarjati širši del publike, tudi publiko ki sicer morda sploh ne prihaja v stik s sodobno glasbo. Tukaj se mi zdi Moderna galerija gotovo popolna, prvič kot mesto, kjer je začel Slowind svojim festivalom in drugič kot mesto neke sodobne umetnosti, za katero se zdi, da biva povsem samosvoje življenje, ločeno od glasbenih ali pa tudi recimo literarnih dogajanj. Upamo, da bi v prihodnje lahko tam priredili tudi kakšen dogodek, ki bi ga tesneje vpeli v njihovo dejavnost. Stara mestna elektrarna je neko alternativno prizorišče tako uprizoritvene umetnosti, kot seveda tudi že glasbene. Nasploh se mi zdi, da je tu mogoče iti korak naprej in odpreti glasbo tudi drugim alternativnim mišljenjem, videnjem, ki se nekoliko odmikajo akademski logiki.

Torej vpetost v lokalno sceno, ampak letos morda celo bolj izstopa mednarodni vidik. V goste prihajajo skorajda "soimenjaki" Foruma nove glasbe Ljubljana, dunajski ansambel Klangforum Wien. Člani so tudi kuratorji velikega deleža koncertov. Kako je potekalo sodelovanje s tako znamenito zasedbo?
Seveda je Klangforum velika, uveljavljena zasedba, kar tudi pomeni, da ima sorazmerno visoke finančne zahteve. Vendar nam je uspelo najti sobivanje na način, v katerem mi ne bomo bankrotirali, Klangforum pa bo lahko tudi dosegel neke svoje umetniške standarde. Tisto, kar se mi zdi pomembno, je to, da smo festival, ki se dogaja v Sloveniji, ki dobiva dotacije slovenskega Ministrstva za kulturo, Mestne občine in seveda tudi iz tujine, vedno pa se pojavlja vprašanje, kakšen je naš davek do slovenske glasbe. Mislim, da je zaradi vsega tega visok, vendar pa davek slovenski glasbi ne pomeni, da moramo zdaj ostati zaprti v tem svojem slovenskem loncu in prekuhavati eno in isto ter biti prepričani, da je ta juha, ki smo jo sposobni narediti z domačim krompirjem, najboljša. Mislim, da je treba – mislim, da je to enkrat dejal skladatelj Lojze Lebič – neusmiljeno soočati slovensko glasbo s sodobno evropsko in svetovno tvornostjo in mislim, da je to treba početi na obeh ravneh. Glasbeniki lahko rastejo zgolj ob soočenju z izjemnimi tujimi glasbeniki, slovenski skladatelji pa z res izjemnimi svetovnimi skladatelji. Ob tej spremembi paradigme smo dali velik poudarek tudi nekim pedagoškim ciljem, in sicer mojstrskim tečajem. Člani ansambla Klangforum – in ne samo tisti, ki kurirajo koncerte – bodo imeli svoje mojstrske tečaje na Akademiji za glasbo. To pomeni, da se bo mogoče učiti izvajanje sodobne glasbe od največjih mojstrov. Naša želja ni predstavljati se tukaj z nekim elitističnim ansamblom, ampak si želimo, da bi ta elitistični ansambel pustil neki pečat tukaj v slovenski kulturi. In zato smo ga povabili.

Potem lahko dodava še nekoliko bolj daljnosežno željo v spremljevalnem programu, v katerem nastopajo še precej mlajši glasbeniki od udeležencev mojstrskih tečajev, učenci Glasbenega centra Edgar Willems. To je tudi recimo temu strateška poteza …
Tako smo tudi razmišljali. Potem ko smo zagotovili finančna sredstva in ko smo videli, da lahko speljemo normalen festival, smo razmišljali, kam se velja usmeriti, kam velja vložiti denar, da bi se morda kako pozlatil. Ena možnost je, da razobesiš velike plakate po Ljubljani, a mislim, da občinstvo, ki ga nagovarjamo, ni tisto, ki najraje gleda plakate, polepljene po celem mestu. Zato smo razmišljali o tem, da velja mladi generaciji približati sodobno glasbo in zato smo povabili Glasbeni center Edgar Willems, ki se je z veseljem odzval in s svojimi učenci pripravil en koncert. Gotovo je to dvoplastna stvar. Tukaj bodo učenci in starši soočeni s sodobno glasbo ne samo kot poslušalci, ampak še kot izvajalci. Če začnemo zelo zgodaj odgrinjati tančice neke groze, distance, predsodkov, ki spremljajo sodobno glasbo, lahko to samo pomaga. Ker je bila energija ob tem sodelovanju tako dobra, smo se odločili, da bomo tudi v prihodnje nadaljevali s temi nekakšnimi pedagoškimi koncerti. Želja je tudi, da nekdo, ki pride na popoldanski koncert z otroki, bo morda ostal tudi na večernem koncertu. To je naložba – če se to ne bo poznalo letos, pa ko bodo mladi glasbeniki, danes stari 8 ali 10 let, starejši. Lahko upamo, da bo iz tega kaj pognalo čez deset let.

Ob festivalih okvirno napoveste tudi goste in koncept naslednje edicije. Kaj nas čaka naslednje leto?
Ko sem se znašel v vlogi organizatorja, sem ugotovil, da je to shizofrena situacija – ko hkrati pripravljamo vsako malenkost letošnje izvedbe, od tega, kje bo kakšna lučka, notno stojalo, kdo ga bo premaknil, kje bo kateri glasbenik spal, jedel in podobno, hkrati istočasno v enako intenzivni meri potekajo priprave za naslednji festival in hkrati že pravzaprav konceptualne rešitve za tisto, kar bo sledilo čez dve leti. Naslednji festival je že popolnoma postavljen, z vsem sporedom in z mnogimi izvajalci in naslednje leto bo v centru pozornosti spet skladateljica, to bo poljska skladateljica Agata Zubel, ki je tudi vokalistka.

Ti dve "paradigmi" smo nekako združili, njen pogled pa bo poseben v tem, da bo na festivalu veliko vokalno-instrumentalne glasbe, da bo sama nastopila kot solistka in skladateljica ter da bo spet nekoliko več glasbe iz vzhodne Evrope, ki smo jo morda prejšnjih letih spoznavali manj. Ko smo mi navezali sodelovanje z Agato Zubel, smo seveda že vedeli, da je pomemben trden člen svetovne scene sodobne glasbe, nismo pa še vedeli, da bo prav letos dobila kompozicijsko nagrado na pomembnem festivalu v Donaueschingenu, tako da prihajajo v Ljubljano res kot neka velika zvezda.