Obred je sestavljen iz premikanja naprej le za dolžino telesa, pri čemer se vernik vsakič spusti na kolena, se uleže na tla in potem znova vstane. Da bi ublažili pritisk na kolena in roke, si številni tja namestijo lesene ali plastične "blažilce," ki pa na prvi pogled niso videti prav nič blažilno. In tako metre, kilometre, otroci in odrasli, stari in mladi, v poklon Budi.

Tibetanci poznajo številne svete točke, ki jih najdemo po vseh koncih planote, ena izmed bolj posebnih pa je tudi 6638 metrov visoka gora Kailash (tibetansko ime je Gangs Rinpoče, kar bi lahko prevedli kot dragocen snežni dragulj), ki velja za najbolj sveto goro, ne le za budiste, temveč tudi za boniste, hindujce in džainiste. Že dolga stoletja se tja vsako leto odpravi na tisoče vernikov, ki verjamejo, da jim bo romanje na ta sveti kraj, celotna pot je dolga 52 kilometrov, prineslo srečo. Kailash je ena izmed redkih gora, na katere ni stopil še nihče. Ko so slavnemu Reinholdu Messnerju v 80. letih sami Kitajci ponudili možnost, da se povzpne nanjo, je to odklonil. "Če osvojimo to goro, bomo podjarmili nekaj v človeških dušah ... Predlagam, da gredo drugam in preplezajo nekaj težjega. Kailash ni tako visok in tako zahteven."

Budizem vpet v vsako poro življenja
Tibetanska kultura je neločljivo povezana z budizmom, ki prežema vse pore njihovega življenja. Budizem je našel pot v Tibet iz Indije, veliko vlogo pri tem pa je imel indijski učenjak Guru Rinpoče, ki je igral pomembno vlogo pri prepletu budizma in bonizma, vere, ki je bila pred prihodom budizma v 7. stoletju vodilna v Tibetu. V številnih templjih, ki pripadajo različnim šolam tibetanskega budizma, so na ogled izjemna umetniška dela, kot so kipi in poslikave, velikokrat pa so že sami templji zaradi načina gradnje in estetske vrednosti označeni kot kulturna dediščina. Prav posebno vlogo imajo t. i. thangke. Gre za poslikave, po navadi natiskane na bombaž ali svilo, motivi pa so po navadi povezani z religijo, zgodovino, umetnostjo in znanostjo. Obstajata dve glavni vrsti thangk: gos-thang in bris-thang, prve so narejene na svilo in okrašene z brokatom. Prekrasen primer, Amitabha Thangka, ki je visoka 55,8 metra in široka dobrih 46 metrov, je na ogled v Potali. Druga vrsta pa so slikane thangke, ki imajo zgodovino okoli 1.300 let.

Za globoko verne Tibetance, večina jih živi na podeželju in se ukvarja s kmetijstvom, je eden od vrhuncev leta romanje v enega izmed templjev, pri čemer je najpomembnejši že omenjeni Jokhang v Lhasi. Tja se odpravijo z darili in denarjem v rokah, s katerimi počastijo bogove, ki se jim poklonijo z meditacijo. Pogost prizor je tudi poklon belega šala (kathak), ki jih poklonijo lami, ta pa jih v znak spoštovanja poklonijo nazaj vernikom, skoraj vsi pa imajo v rokah jakovo maslo (za sveče) in tudi hrano ter pijačo, ki jih potem pustijo na oltarjih.

Kaj prinašajo Kitajci?
Dolga stoletja je bilo življenje na visoki tibetanski planoti ovito v tančico skrivnosti, zgodovina poroča o številnih neuspelih poskusih pustolovcev, ki so želeli pokukati v vsakdan ponosnih in miroljubnih Tibetancev. Večtisočletna tibetanska kultura je prešla različna obdobja in preživela različne vladavine, v zadnjih 50 letih pa se je življenje na visoki planoti spremenilo bolj kot v 500 letih prej. S prihodom Kitajcev leta 1959 se je začel razmah razvoja na različnih področjih, na planoto se doseljuje vse več Kitajcev in kljub zavezam centralne vlade o ohranitvi tibetanske kulture in tradicije se porajajo številni pomisleki in dvomi, da Tibetance čaka svetla prihodnost.

Lhasa, sveto mesto, ki je neločljivo povezano z bistvom tibetanske kulture, dobiva novo podobo, ki ni prav nič tibetanska: v zadnjih letih se gradijo soseske za sosesko, njihov videz pa je vse kaj prej kot tibetanski. Napisi po vsem mestu so sicer dvojezični, tibetanski in kitajski, v oči pa pade dejstvo, da so kitajske črke skoraj vedno večje od tibetanskih. Tibetansko ostaja le mestno jedro: območje živahne ulice Barkhor, ki obkroža sloviti tempelj Jokhang in jo vse od jutra do pozne noči prevzema mistika svetega kraja. Že od svita dalje se tja zgrinjajo množice Tibetancev z vsega Tibeta, v skladu s tibetanskim prepričanjem hodijo v smeri urnega kazalca, da bi se poklonili Budi, in sicer Jowi Sakyamuniju.

Kot rečeno, je budizem močno vpet v tibetansko umetnost, ki je zelo konservativna in konvencionalna. Med kulturno revolucijo so kitajske oblasti uničile precejšen del bogate kulturne dediščine: porušili so več tisoč templjev in samostanov, uničili in odpeljali pa tudi več sto tisoč slik, kipov in drugih umetnin, številne med njimi so končale na različnih azijskih trgih umetnin. V zadnjih letih si kitajske oblasti prizadevajo za vrnitev slik, ohranitev dragocenih tibetanskih rokopisov, zelo veliko vlagajo tudi v restavracijo in obnovo templjev in samostanov, prizadevajo pa si tudi, da bi se v Tibet vrnili številni preganjani mojstri različnih obrti, da bi prenesli svoje znanje na mlajše generacije in tako preprečili izumrtje dragocenih znanj.

Tradicionalna izdelava dragocenega tibetanskega papirja
Eden izmed njih je tudi 65-letni Tseren Dobuji, ki na tradicionalen način izdeluje tibetanski papir v okrožju Nyemo. "Sem četrta generacija izdelovalcev, to je moj sin, ki predstavlja peto generacijo. Ko se družba in ekonomija razvijata, se pojavljajo nove možnosti, vendar pa sem sam ostal zvest tradiciji in to učim tudi svoja sinova." Gre za zelo težaško in nevarno ročno delo, saj pri tem uporabljajo strupene snovi, ki odganjajo žuželke.

V originalu je obstajala samo ena prava tehnika izdelovanja tibetanskega papirja, zaradi večjega povpraševanja pa se je potem razvilo več tehnik, zdaj jih je skupno sedem. Dobuji je imel najprej svojo delavnico, zdaj pa ima svojo mini tovarno.

Glavna značilnost tibetanskega papirja je, da je zelo odporen na vlago in različne žuželke, zato so ga zaradi izjemne trpežnosti vseskozi uporabljali za rokopise suter (torej za verske zapise) in za izdelavo molilnih zastavic. Glavna sestavina, ki jo uporablja Dobuji, je rastlina s strupeno skorjo. Ko jih nabirajo, imajo na sebi zaščitne maske. "Ko prvič nabiraš rastlino, se ti lahko lušči koža na rokah in obrazu, sčasoma pa postaneš odporen," je pojasnil Dobuji. Pri obdelavi olupijo zunanji in notranji del, uporaben je namreč srednji sloj. Gre za zelo redko surovino, ki jo potem razdelijo na trakove in prekuhajo v vodi, pri čemer se strup izloči, in potem naredijo dragoceni papir, ki je precej debelejši od našega.

Obisk univerze
Dragocene verske rokopise hranijo v različnih samostanih, pa tudi v okviru raziskovalnega centra za stare tibetanske dokumente na tibetanski univerzi, katere največji kampus smo obiskali tudi v okviru našega novinarskega obiska. V kampusu je okoli 4.000 študentov, ki študirajo na petih fakultetah, skupno pa so v Lhasi v okviru Univerze v Tibetu, ki je največja, štirje kampusi s skupno 9.000 študenti.

Med kulturno revolucijo je bilo uničenih zelo veliko rokopisov in drugih dragocenih del, zato je obnovitev tistih, ki so se ohranili, še toliko pomembnejša. "Kulturna revolucija je povzročila veliko škodo, saj je bilo med njo uničenih veliko literarnih del z začetnega obdobja.To se je zgodilo po celotni Kitajski in Tibet temu ni ušel. Restavriranje klasičnih del je zato zelo pomembna naloga, pri čemer nas centralna vlada zelo podpira," je, potem ko smo ga zelo neposredno povprašali o posledicah kulturne revolucije, diplomatsko pojasnil profesor za tibetanski jezik in literaturo Sherab Sangpo.

V knjižnici univerze oz. raziskovalnem centru hranijo več kot 70.000 tibetanskih klasičnih del: gre za v les vgravirana dela, številne rokopise in tudi tiskane kopije. "Pripravljamo obširen popis del, kar je in bo v veliko pomoč raziskovalcem," je pojasnil Sangpo in dodal, da so dela v veliki večini povezana z budizmom, pa tudi bonizmom, ki je bil na območju Tibeta prisoten že prej. Nekateri rokopisi so stari več kot 800 let, vsebujejo pa zapise o astronomiji in medicini ter koledar. Center predstavlja pomemben člen tudi pri ohranjanju na novo odkritih del: obstaja več primerov, ko so kmetje in drugi našli dragocene knjige, ki jih potem v centru ustrezno restavrirajo. Na vprašanje, ali se je tibetanski jezik v stoletjih močno spremenil, je Sangpo dejal, da je prišlo do manjših sprememb, knjižni jezik pa je v osnovi ostal enak.

Pouk na univerzi poteka v tibetanščini in kitajščini, odvisno od posameznega programa. Za študente, ki imajo glavne predmete povezane s Tibetom, kot sta tibetanski jezik, zgodovina in tibetanska kultura, je glavni jezik tibetanščina, glavni učni jezik za splošne predmete pa kitajščina. "Ker smo etnična univerza, velja pravilo, da se morajo vsi študenti učiti tibetanščine, kitajščine in angleščine," je povedala predstavnica univerze Vei Hong.

Preplet tradicije in novih smeri
Obiskali smo tudi fakulteto za umetnost, kjer smo si ogledali razstavno galerijo, kjer je zbranih nekaj del iz različnih obdobij in zvrsti tibetanske umetnosti, srečali pa smo se tudi z dvema študentoma. Sejn študira režijo, in sicer je ena prvih študentk te novoustanovljene smeri, za prihodnost pa si želi, da bo lahko snemala filme o različnih vidikih tibetanske kulture, potem pa si želi, da bo lahko o tem poučevala kot profesorica. Študent Sun Juan, ki sicer prihaja iz ene od provinc iz osrednje Kitajske, pa se navdušuje nad thangkami. "Ko ljudje slišijo besedo Tibet, imajo takoj pred očmi nekaj mističnega. Že od nekdaj se navdušujem nad tibetanskimi thankgami in operami, zato upam, da bom izkoristil priložnost in se veliko naučil." Za potrebe študija se je moral naučiti tudi tibetanščine, pouk pa poteka tudi v angleščini.

Na spodnji povezavi si lahko ogledate tudi tradicionalni tibetanski ples, ki ga zaplešejo ob koncu žetve.

Ksenja Tratnik