Ko je Hermann Kaufmann pred nekaj leti prejel eno od enakovrednih petih svetovnih nagrad za sonaravno oziroma trajnostno arhitekturo, je nemška arhitektka in pobudnica nagrade Jana Revedin bistvo Kaufmannovega dela povzela: "Če je Adolf Loos rekel, da arhitekt ni nič več kot zidar, ki se je naučil latinsko, potem lahko to izjavo za primer Hermanna Kaufmanna aktualiziramo: odličen obrtnik, ki je po naključju tudi arhitekt. /.../ On in njegovo delo nas učita, da ekološke etike ne definira le seznam tehnoloških izumov, da je preprostost tega novega racionalizma brezčasna lepota."
Kaufmann sam o sebi pravi podobno: "Sem arhitekt, ki se bolje počuti v delavnicah in na gradbiščih kot pa v ateljeju in za risalno desko. Oba vidika imata pomembno nalogo: arhitekt v meni skrbi, da iz preprostega ne bo nastalo banalno, rokodelec v meni pa preprečuje, da stvari ne postanejo preveč zapletene."
Privlačni in funkcionalni detajli
Kaufmann že dolgo velja za enega vodilnih arhitektov pri razvijanju zasnove pasivne hiše. Njegova arhitektura je zanimiva tudi kot prilagoditev oblikovne manire modernizma smernicam sonaravne arhitekture. V lesu in drugih naravnih materialih tako nadaljuje prav tisto smer arhitekture, ki jo je močno zaznamovala izčiščena estetika že omenjenega Loosa. Tako so tudi v utemeljitvi podelitve finske nagrade za arhitekturo Kaufmannu zapisali, da njegovi "privlačni in brezkompromisno izdelani detajli" temeljijo predvsem na funkcionalnosti in trdnosti in na "finem občutku za material ter na konkretni in oprijemljivi pojavnosti, ki lahko nastane le ob tesnem sodelovanju arhitekta in graditeljev".
V Kaufmannovem delu se iskri tista občutljivost za ustvarjanje vezi med grajenim in naravnim, ki zaznamuje tudi delo Petra Zumthorja, lanskega Pritzkerjevega nagrajenca, ki je sicer pred leti tudi že prejel finsko nagrado za arhitekturo v lesu.