Oglas
Akvinski je načelo atenske peripatetične šole priredil in za eno izmed temeljev svoje filozofije naredil naslednji dispozitiv: prva točka je percepcija čutno zaznavnih predmetov, iz katere sledi napredovanje uma do znanja o višjih stvareh, tudi o Bogu; druga točka govori o tem, da ima duša svojo lastno eksistenco, četudi se slednje zaveda oziroma svojo naravo spoznava skozi refleksijo lastnih dejanj.
Aleksandra Velikega. Aristotel je Licej ustanovil sredi tridesetih let 4. stoletja pred našim štetjem in ga vodil do leta 323, ko je začutil, da mora kot nekdanji učitelj osovraženega Aleksandra Velikega zapustiti Atene, saj bi ga sicer lahko doletela podobna usoda kot Sokrata. Po Aristotlu sta šolo vodila še Teofrast in Strato, nato pa je njen sloves odličnega učilišča začel usihati, saj je šola v svojih filozofskih aspiracijah postala skromnejša in se je bolj kot razvoju Aristotelovih uvidov posvečala le interpretaciji le-teh. Leta 86 pr. n. št. je rimski general Lucius Cornelius Sulla razrušil šolo, a tako pravzaprav prispeval k ponovni oživitvi njenih idealov. Spise Aristotela in Teofrasta je namreč prenesel v Rim in tam so ti postali središče ene izmed linij filozofskega razmišljanja.Gibanje, ki je v jedru vsega obstoječega
Ta filozofija je bila v svojem bistvu materialistična, saj je za bistvo vsega obstoječega privzela materijo in pravzaprav je bil Aristotel v svojem etosu zapisan znanosti. Če za trenutek odmislimo njegove prispevke v poljih politike, etike, poetike in retorike, je bil zanj značilen enoten naravoslovni projekt, znotraj katerega je zanimivo tudi njegovo delo O nebu - čeprav je temeljnih seveda osem knjig o fiziki, v katerih raziskuje nekatere temeljne vidike filozofije narave in jo lahko imamo za splošno, pripravljalno delo na poznejša posamičnim fenomenom posvečena dela -, v katerem se sprašuje o naravi celotnega vesolja, torej tistega vsega, kar nas obdaja.
Kot v spremni besedi k slovenskem prevodu tega dela (O nebu, prevod: Pavel Češarek, Založba ZRC SAZU, 2004) piše Matjaž Vesel, je Aristotelova kozmologija odgovor na krizo, ki sta jo povzročila Parmenid in njegova eleatska šola; Parmenid v jedro vesolja oziroma kot bistvo njegove biti izpostavi njeno negibnost, povsod enakost in večno prisotnost same na sebi. Aristotel pa, tudi v luči sodobne znanosti korektno, za bistvo vesolja izpostavi gibanje, to ontološko počelo pa je seveda mogoče interpretirati tudi kot izvor misli o nujnosti gibanja družbe, njenega spreminjanja in tako ugovarjanja vsem večnostnim perspektivam v politiki in s tem povezanimi nauki o nujni rigidnosti družbenega in političnega sistema.
Dve vrsti gibanja v vesolju
Gibanje, po katerem dobi ime tudi peripatetična šola - izraz se namreč navezuje na gibanje, pohajanje, saj je Aristotel domnevno med poučevanjem nenehno hodil po liceju in okoli njegovih stebrov -, postane bistvo Aristotelovega nauka in v njem, če si dovolimo še kratko nadaljevanje tega ekskurza o Aristotelovem ukvarjanju z astronomijo, razločuje dve vrsti gibanja. Odkrijemo ločnico med "supralunarnim območjem večnega enakomernega krožnega premikanja, kjer je vse vzpostavljeno iz 'prvega telesa' (etra), in sublunarnim območjem nenehnega spreminjanja in predrugačenja, kjer so vse stvari vzpostavljene iz tradicionalnih elementov (zemlje, vode, zraka in ognja)" (Vesel, Matjaž: Predmet in metoda razprave O nebu, v Aristotel: O nebu).
Šola, v kateri je Aristotel razmišljal o zgoraj navrženih temah in v kateri je kot glavni cilj človeka izpostavil doseganje veselja, ki izvira iz častnih, krepostnih dejanj, je dolgo veljala za izgubljeno. Šele leta 1996 so ponovno odkrili ostanke objekta, ki je ime dobil po približno dve stoletji starejšem Apolonovem svetišču (Lykeios) in ki je stal za obzidjem antičnih Aten. Zdaj ga obnavljajo in obnovljen naj bi bil nekje do leta 2011, njegove ruševine pa si bo dovoljeno ogledati že od konca julija.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje