Sorodna novica Pol stoletja od najpomembnejšega festivala v zgodovini

Ste vedeli, da se Woodstock niti ni zgodil v Woodstocku? Kultni glasbeni festival, ki se je v zgodovino vpisal kot ena najbolj emblematičnih kulturnih prireditev šestdesetih let, se je med 15. in 17. avgustom 1969 dogajal skoraj sto kilometrov stran od Woodstocka, v še manjši vasi, kot je bil Woodstock – v Bethelu v zvezni državi New York. Nekakšna simbolika je v tem, da se je v resnici prijelo napačno poimenovanje za festival, ki je danes, več kot pol stoletja pozneje, v enaki meri mit in legenda kot dejansko izpričan zgodovinski dogodek.

Ker je med živimi vse manj ljudi, ki imajo prvoosebne, jasne spomine na šestdeseta leta, so v Centru za umetnost Bethel Woods, ki stoji na nekdanjem prizorišču festivala, zakopani v petleten projekt ločevanja zgodovinskih dejstev od mitov in lovskih zgodb: zbirajo osebna pričanja o Woodstocku, dokler so njihovi nosilci še med nami. Projekt je muzejske kuratorje na lovu za spomini popeljal na romanje po celi državi.

Mozaik vsega, kar se je zgodilo v šestdesetih
"Zgodovino je treba dokumentirati s pomočjo ljudi, ki so imeli prvoosebne izkušnje," je za tiskovno agencijo AP pojasnila 77-letna glasbena novinarka Rona Elliot, ki pri projektu sodeluje kot eden od "povezovalnih členov" v skupnosti. Obenem ima Rona tudi svojo lastno zgodbo: bila je na Woodstocku in sodelovala z njegovimi organizatorji, denimo s predlani umrlim Michaelom Langom, ki ji je v oporoki zapustil tudi svoj arhiv. Woodstock je "kot sestavljanka", pravi novinarka: "Bogata paleta vsega, kar se je zgodilo v šestdesetih".

Na lovu za pripovedno zgodovino
Udeleženci Woodstocka so v zadnjega pol stoletja privolili že v stotine intervjujev, še posebej ob okroglih obletnicah. Center za umetnost Bethel Woods skuša iti globlje od teh površnih poizvedb, pri tem se opirajo na metodologijo Studsa Terkela, ki je nabral na stotine pripovednih zgodovin iz časa velike recesije in druge svetovne vojne.

"Obstaja razlika med tem, da nekoga intervjuvaš za članek ali dokumentarec, in tem, da katalogiziraš zgodovino, ki bo shranjena v muzeju," opozarja kurator (in direktor muzeja) Neal Hitch. "Človeka moraš obiskati tam, kjer živi. Če se z njim samo pogovarjaš po telefonu, sogovornik ne ve, kaj naj pove, ko ga prosiš, naj s teboj deli intimne, osebne spomine na to, kaj se mu je dogajalo, ko je imel 18 ali 19 let."

Za nabiranje zgodb je muzej od državnega Inštituta muzejskih in knjižničarskih storitev dobil 235 tisoč dolarjev. Po zaslugi tega denarja so muzealci svojo pot začeli v Santa Feju: tamkajšnje posestvo Hog Farm je prispevalo hipijevske prostovoljce, ki so pomagali nahraniti orjaško množico. Od tam jih je pot peljala na Florido, v Ohio, Kalifornijo oz. San Francisco, kjer so včasih živeli nastopajoči, denimo Jefferson Airplane in The Grateful Dead.

Od varnostnika do prostovoljnega spremljevalca ljudi na slabem "tripu"
Svojo zgodbo je bil med drugim pripravljen povedati 77-letni Richard Schoellhorn, ki je bil najet za varnostnika pri kiosku za prodajo vstopnic – ko je še veljalo, da bo festival v Wallkillu v New Yorku. Prireditev so zaradi pritoževanja tamkajšnjih prebivalcev v zadnjem hipu prestavili; Schoellhorn se je zglasil na novi lokaciji v Bethelu, kjer se je izkazalo, da njegovih uslug ne potrebujejo, saj so organizatorji zaradi nečloveške gneče nehali prodajati vstopnice - ni jim preostalo drugega, kot da je bila prireditev brezplačna.

"Hodil sem po Woodstocku, kjer me ustavi Hugh Romney in reče: 'Ali delaš?' 'Ne, pravkar so me odpustili,' mu odgovorim. 'No, bi bil rad prostovoljec?' vpraša." In tako je Schoellhorn na koncu kot prostovoljec delal v šotoru, kamor so se lahko zatekli ljudje, ki so imeli grozne halucinacije od mamil, ki so jih zaužili. Na koncu je tudi sam kadil marihuano in Woodstock je bil prvi koncert, ki se ga je v življenju udeležil.

Demokracija v praksi
"Občutek sem imel, da smo vsi na istem," se spominja. "Ni bilo posebnega dela za bogate. Nihče ni imel kakega posebnega statusa, in to že od samega začetka." Pred Woodstockom je bil Schoellhorn samooklicani samotar, ki je sanjal o karieri v trženju. Po Woodstocku je postal tak ekstrovertiranec, da je za več let pristal v komuni v Koloradu, potem pa je naslednjih 35 let delal kot tehnični pomočnik pri dializah.

Iskanje sorodnih duš
Svoje spomine je prišel delit tudi Akinyele Sadiq, ki se je na festivalu prebil tik pod oder. Čeprav se je festival začel šele v petek, je Sadiq na avtobus za Bethel sedel že v sredo. Ko se je ta na sredi poti pokvaril, je mladenič do cilja štopal. Na prizorišču je bil že v četrtek opoldne, kar je pomenilo, da se je lahko utaboril tako blizu odra, da je danes ovekovečen na številnih fotografijah v prvih vrstah. Po festivalu se je domov vrnil v mrtvaškem vozu, ki ga je eden od njegovih novih prijateljev predelal v kombi.

"Pred Woodstockom nisem imel prave usmeritve. Pravzaprav nisem imel veliko prijateljev, ampak vedel sem, da iščem mir in pravičnost ter da hočem biti v družbi ustvarjalnih ljudi, ki bi radi izboljšali svet," se spominja 72-letnik. "Če si bil iz malega mesta, si si pred Woodstockom mislil, da obstaja morda ducat ljudi, s katerimi lahko shajaš. Potem pa si ugotovil, da nas je vsaj pol milijona. To mi je dalo upanje."

Kuratorji so do zdaj zbrali že več kot 500 pričevanj, v naslednjem letu pa nameravajo zbrati še več kot 500 novih. "Povezovalni členi" so pravkar končali pogovore na Floridi, marca pa potujejo v Boston in aprila v New York. Največ energije bodo namenili iskanju obiskovalcev festivala v državi New York, kjer po večini ocen še danes živi polovica vseh ljudi, ki so bili na Woodstocku.

Še celo leto 2025 bodo prečesavali nabrane zgodbe, potem pa se bodo lotili "posebnih projektov" – na primer organiziranja srečanj nekdanjih prijateljev, ki so šli na Woodstock skupaj, danes pa živijo na različnih koncih sveta.

Hipijevski ideali živijo naprej
Elliot verjame – “tako karmično kot kozmično” – da je ta projekt ustne zgodovine nekaj, pri čemer ji je bilo usojeno sodelovati. "Rada bi, da to postane pripomoček za učenje. Nočem, da so zgodovinarji tisti, ki bodo pripovedovali zgodbo o duhovnem dogodku, ki je bil samo na videz glasbena prireditev."