V knjigi Il mistero del cinema (Skrivnost filma), ki bo v italijanskih knjigarnah na voljo od danes, Bertolucci v svojih besedah predstavi lastno osebnost in ustvarjanje. Režiserjeve zapiske, ki jih odlikuje "preprosta lepota", sta po njegovi smrti uredila žena Clara Peploe in Michele Guerra.

V besedilu Bertolucci med drugim zapiše, da se mu zdi filmski svet po tolikih letih in po tolikih filmih še vedno skrivnosten. "Rojstvo filma, prva zamisel, jezik tvoje kamere, slog, alkimija med kraji, igralci, lučjo. Kljub temu je film, ki je pred menoj, še vedno skrivnost," so misli, ki jih je zapisal ob prejemu častnega doktorata Univerze v Parmi leta 2014.

Režiser je svojo umetniško avtobiografijo gradil kot preplet zasebnih spominov in filma. Opisuje denimo odraščanje na podeželju, ki si ga je zapomnil po objemu lepote in poezije. Rodil se je 16. marca 1941 v Parmi. Njegova mati je bila učiteljica, oče pesnik Attilio, umetnostni zgodovinar in filmski kritik. Prav tako pa se v knjigi dotakne svojih prvih srečanj z umetnostjo in pa prijateljevanja s Pierom Paolom Pasolinijem in Albertom Moravio ter navdušenja nad francoskim novim valom.

Prav tako je režiser popisal intimne družinske spomine, kraje, ki jih je raziskoval, težave, ki jih je imel kot mladi ustvarjalec pri snubljenju producentov in pa ponos ob tem, ko je za svoje delo prejemal nagrade na največjih svetovnih filmskih festivalih. V središču vsega tega pisanja pa je skrivnostnost njegovega filmskega ustvarjanja.

Bertolucci je obiskoval Univerzo v Rimu in sprva zaslovel kot pesnik, nato pa je postal Pasolinijev asistent pri filmu Berač (1961). Univerzo je nato zapustil in leto zatem posnel svoj prvi film Botra smrt (1962). Uveljavil se je s filmi Pred revolucijo (1964), Pajkova strategija (1969) in Konformist (1970) po romanu Moravie, veliko pozornost pa je zbudil s kontroverznim Zadnjim tangom v Parizu (1972), ki je bil v Italiji nekaj časa celo prepovedan.

Sorodna novica Slovo velikega italijanskega filmarja Bernarda Bertoluccija

Zatem se je lotil snemanja filmov, ki so po dolžini in vsebini dosegli epske razsežnosti ter imeli zaradi slikovitosti in razkošne scenografije že vse značilnosti spektakla. To so film 1900 (1976), filmska freska iz kitajske zgodovine z 19.000 statisti Zadnji kitajski cesar (1978) in Mali Buda (1993).

V osemdesetih dočakal oskarja
Med dvema ducatoma njegovih filmov so pomembni še Luna (1978), Tragedija smešnega človeka (1980) in Čaj v Sahari (1990). Njegov zadnji film, naslovljen Jaz in ti, je iz leta 2012.
Leta 1988 je prejel oskarja za najboljšo režijo in scenarij za Zadnjega kitajskega cesarja, med številnimi priznanji, ki jih je prejel, pa sta tudi zlati lev za življenjsko delo na beneškem filmskem festivalu leta 2007 in častna zlata palma na filmskem festivalu v Cannesu leta 2011. Po dolgi bolezni je umrl 26. novembra 2018 v Rimu.