Samotna pot je zadnja premiera MGL-a v letošnji sezoni. Besedilo je bilo sicer krstno uprizorjeno v berlinskem Deutsches Theatru leta 1904.

Besedilo Samotne poti je pri adaptaciji doživelo nekaj sprememb. V osnovi gre za klasično dramo v petih dejanjih, ki so se je po besedah dramaturginje Eve Mahkovic zelo držali v osnovi, so pa posegli v besedilo in zrezali tisti balast, ki je vezan predvsem na dobo, v kateri je Schnitzler pisal. Tekst so tudi dopisali in v veliki meri temelji na Schnitzlerjevi noveli Umiranje, del je avtorski.

V predstavi profesorja Wegrata igra Jaka Lah, njegovo umirajočo ženo Gabriele Tjaša Železnik. Matej Puc je slikar Fichtner, Uroš Smolej aristokrat von Sala. Nina Rakovec igra nekdanjo igralko Irene Herms, Wegratovo hčerko Johanno pa Klara Kuk in sina Domen Novak.

Samotna pot se dogaja okoli leta 1900 na Dunaju. Akademik profesor Wegrat ima dva otroka v zgodnjih dvajsetih, Felixa in Johanno, in umirajočo ženo Gabriele. Felix je ravnokar za dva dni prišel iz vojske, ki jo služi v Salzburgu, kjer je srečal nekdanjega očetovega sošolca, slikarja Juliana Fichtnerja.

"Johanna je zaljubljena v pesnika Stephana von Salo. Von Sala, prav tako nekdanji Wegratov sošolec, je pred sedmimi leti izgubil ženo in hčerko. Skozi Dunaj potuje nekdanja igralka Irene Herms, ki je včasih igrala v dramah von Sale, Fichtner pa jo je pred pred leti upodobil na portretu. Ko se na Dunaj vrne Fichtner, se poti treh nekdanjih kolegov in njunih usodnih žensk Gabriele in Irene znova prekrižajo, na dan pridejo spomini in skrivnosti," so o vsebini predstave zapisali pri MGL-u.

Pod scenografijo Samotne poti se podpisuje režiser Dorian Šilec Petek. Kostumografka je Tina Bonča, avtor glasbe pa Laren Polič Zdravič. Luč je oblikoval Boštjan Kos, zvok Matija Zajc. Lektorica je bila Maja Cerar.

Odrasli so stari približno štirideset, otroka približno dvajset. "V ospredju so odločno moški, ki se ukvarjajo izključno s sabo. Julian Fichtner in Stephan von Sala izhod iz platoja in odgovor, ali je koncept samotna pot, ki sta se ga oprijela v življenju, pravilen, iščeta v Felixu in Johanni, s čimer tekst vzpostavi močan generacijski konflikt. Drugi temeljni konflikt pa je seveda spolni: težko je spregledati, da so Schnitzlerjeve ženske boleče zapostavljene, kar v meni kot ženski vzbuja izredno močno jezo," je v gledališkem listu zapisala Eva Mahkovic. Vse ženske dejansko ali simbolno umrejo, z izjemo Irene, ki se razgovori o svojem obžalovanju, pa jim je povsem odvzeta tudi možnost izrekanja o sebi, še dodaja.

Arthur Schnitzler (1862–1931), eden najpomembnejših predstavnikov dunajske moderne, tudi zdravnik, romanopisec, vnet pisec dnevnika "in človek, ki ga je imel Freud za svojega doppelgängerja, Schnitzler naj bi intuitivno in s pisanjem prišel do podobnih zaključkov o človeški naravi kot Freud v znanstvenih študijah", opisujejo v MGL-u.

V svojih delih obravnava psihologijo likov, včasih pa je bil kontroverzen zaradi seksualnih vsebin, pisanja o smrti in obravnavanja sporne teme antisemitizma. Njegovi liki so tipične figure z Dunaja na prelomu stoletja in okolja, v kakršnem se je gibal: to so zdravniki, igralke, vojaki, zapeljivci, nedolžne deklice, umetniki. S Samotno potjo, besedilom o egoizmih in samoti, pišejo v MGL-u, je menda naslikal brutalen avtoportret, ki je tudi njega ganil do solz.