Samo Rugelj v svoji zadnji (zelo berljivi) knjigi Gledalec/bralec za filmski fenomen opredeljuje tisti film, za katerega je (z izjemami seveda) značilnih pet stvari: ne da se ga napovedati; ne da se ga ponoviti; dolgo časa nihče ne razume njegovega resničnega potenciala; zato pogosto nastane zunaj utečenih produkcijiskih poti; ne gre za najbolj gledan ali najboljši film, je pa to film, ki prebije vse dotedanje dosežke, bodisi žanrske, jezikovne, včasih pa tudi komercialne.

Borat med filmske fenomene zadnjega desetletja
Rugelj v nadaljevanju navede nekaj filmov, ki so v zadnjih 10 letih dosegli večino naštetih meril. Ob Titaniku, Do nazga, Življenje je lepo, Čarovnica iz Blaira, Amelie, Moji obilni grški poroki, Kristusovem pasijonu, Fahrenheitu 9/11 in Juno najde prostor tudi za Borata. Avtor nato izpelje, da velika večina vpletenih (bodisi režiserjev, scenaristov ali igralcev) pozneje ni več dosegla svojih uspehov. Za tiste, ki so sodelovali pri zadnjih filmih, je sicer ta analiza rahlo nepoštena, saj je od njihovih projektov minilo premalo časa, da bi jih "obsodili" na neuspeh.

Borat in Brüno - oba potujeta v ZDA
A tudi Brüno potrjuje to teorijo in s tem le še bolj poveličuje uspeh Borata. Namišljeni kazahstanski novinar je v svoji odiseji potoval po ZDA in (ne)hote razkrival predsodke Američanov. Kljub svojemu ekscentričnemu videzu je to večinoma počel z besedami. Resda je za smeh poskrbel tudi z milo rečeno nenavadnim vedenjem (kokoš na podzemni železnici, medved v vozilu, "napad" na Pamelo Anderson ...), a glavnino uspeha je dosegel na besedni ravni, kjer je pri svojih sogovornikih izzval najboljše odzive (in predsodke).

Preveč poudarka dejanjem, premalo besedam
Brüno je po svoji zasnovi sila podoben, odpotuje v ZDA, ob sebi ima zvestega pomočnika, s katerim se razide pa spet združi, doživi številna razočaranja ... Naslovni lik je znani avstrijski homoseksualec, kar samo od sebe na piedestal predsodkov postavlja homofobijo. Cohenu ponekod uspe genialno "bičati" omenjeni predsodek (gledalci pri rokoborbi, sklepna pesem ...), a ne moremo se znebiti občutka, da pri tem pretirava s svojimi dejanji. V nekaterih (namišljen oralni odnos, osvajanje predsedniškega kandidata Rona Paula, lov v naravi ...) prestopi meje, njegovi sogovorniki pa se glede na nenavadnost situacije odzovejo pravzaprav še dokaj "mirno".

Želja po uspehu
Največji šok pravzaprav prinese motiv "želje po uspehu". Izjave nekaterih staršev, ki bi za uspeh svojih dojenčkov storili vse (dobesedno vse), so pravzaprav grozljive. In hkrati prinaša največje sporočilo filma (ob seveda osrednji tematiki homofobije, ki jo lepo zaokroži sklepni rep Snoop Dogga: "Biti gej je OK!").

Zooženo polje delovanja
Ne morem se znebiti občutka, da je Sacha Baron Cohen postal žrtev medijske prepoznavnosti svojih likov. Spomnimo se le slovenskih primerov: Francija Keka in njegove skrite kamere ali pa Matjaža Javšnika in njegovih klicev v oddaji TLP. Oba sta začela izjemno in udarno, a ko so ju ljudje vse bolj prepoznavali, sta si bistveno zoožila svoje polje delovanja. Nadpovprečnost njunega dela je samodejno pomenila tudi relativno hiter konec. Podobno je tudi s Cohenom, ki zaradi Borata ni več mogel iztisniti vseh svojih sposobnosti, to pa je bil tudi razlog, da je besedne satire bistveno manj.