Ker epidemiji še ni bilo videti konca, sta se dva izmed največjih evropskih filmskih festivalov odločila, da bosta svoje tradicionalne zimske datume obdržala v spletni obliki, toplejše dni prvega poletnega meseca pa izkoristila za filmske projekcije v živo.

Ker se stanje tudi v teh dneh še ni izboljšalo toliko, kot so pozimi upali organizatorji, so bile projekcije v Rotterdamu ob 50. obletnici festivala namenjene predvsem krajevnemu prebivalstvu, tudi filmarji so na festivalu sodelovali le virtualno.

Od nogometnega dokumentarca do strašljive romance
Občinstvo na mednarodnem filmskem festivalu v Rotterdamu je za najboljši film izbralo Ime mi je Francesco Totti, dokumentarec o nogometašu, ki se je iz sramežljivega fanta prelevil v ikono nogometnega kluba AS Roma.

"Nagrade nisem pričakoval, ker je film zelo specifičen in vsebuje zelo subtilne elemente, ki pa jih je občinstvo vseeno ujelo. Sprejem na pogovoru je bil čudovit, morali so mi izklopiti kamero, ker bi se sicer lahko pogovarjali vso noč," je povedal režiser Alex Infascelli.

Sicer so v programskih sklopih Pristan, Svetla prihodnost, Ponovno kino in drugih prikazali filme z vsega sveta, kot je za festival značilno.

Denimo filipinski magično-realistični film Oboževalka o deklici, ki se zaljubi v filmskega igralca in mu sledi domov, kjer se med njima odvije napol romantična, napol strašljiva romanca v slogu Lepotice in zveri.

Ali pa finski film Fuk z nikomer, mešanica dokumentarnega ali vsaj avtobiografskega filma in komedije zmešnjav režiserke Hanaleene Hauru, ki je na družbenih omrežjih s prijatelji izvedla poskus, ki je ušel z vajeti.

Filmi, ki koreninijo v književnosti in glasbi
Tako v Rotterdamu kot v Berlinu pa je imel premiero film nemškega režiserja Dominika Grafa, ki je znan predvsem po policijskih dramah, trilerjih in kriminalkah, mednarodno prepoznaven pa je postal leta 2014 z zgodovinsko dramo Ljubljeni sestri, posneto po življenju pesnika Friedricha Schillerja in njegovem prijateljstvu s sestrama von Lengefeld.

Tokrat je predstavil oblikovno izjemno svež film Fabian: Na psu, priredbo biografskega romana Ericha Kästnerja, ki se dogaja v 30. letih v Berlinu. V času divjih umetniških zamisli, družbenega razkroja in počasnega vzpona nacizma Jakob Fabian podnevi dela kot pisec oglasov, ponoči pa raziskuje temačnejše kotičke Berlina in se zaljubi v Cornelio.

Film je hotel Graf posneti že pred desetimi leti, a zanj tedaj ni bilo dovolj zanimanja. Danes pravi, da bi bil to takrat najbrž drugačen film.

V Guantanamo

Poletni del Berlinala je odprla sredna projekcija filma Mavretanec v režiji Kevina MacDonalda, v katerem Jodie Foster igra odvetnico, ki pomaga zaporniku v Guantanamu.

Film so prikazali na Muzejskem otoku, kjer so posebej za Berlinale zgradili kino na prostem z rdečo preprogo. Na poletnem delu festivala, ki bo potekal vse do 20. junija na šestnajstih prizoriščih v Berlinu, bodo v veliki večini prikazali iste filme, kot so jih marca ponudili na ogled strokovni javnosti.

Sorodna novica O Nesrečnem nabijanju ali odštekanem pornu in drugih prejemnikih medvedov

V nedeljo bodo podelili tudi nagrade zmagovalcem, ki so jih tedaj le razglasili.

Glavno nagrado, zlatega medveda, bo tako tudi v živo prejel romunski režiser Radu Jude za svoj film Nesrečno nabijanje ali odštekani porno. Ker so zaradi varnostnih ukrepov v primerjavi s prejšnjimi leti na festivalu lahko prodali le za slabo petino vstopnic, je nemška vlada k festivalskemu proračunu že prispevala še dodatnih deset milijonov evrov.