Predstavo so v koprodukciji s tržaškim Slovenskim stalnim gledališčem, Cankarjevim domom in Zavodom Margareta Schwarzwald v mladinski različici uprizorili že februarja.

Kot je za STA povedal direktor Mestnega gledališča Ptuj Peter Srpčič, gre tokrat za pol ure daljšo predstavo, namenjeno odraslemu občinstvu. "Jedro ostaja enako, dodane so nekatere nekoliko mračnejše zgodbe," je pojasnil in dodal, da je bila tudi mladinska različica, ki je magična in poetična, zelo dobro sprejeta med občinstvom.

Za režijo je tako kot v mladinski različici poskrbela Maruša Kink, igralko zasedbo pa predstavljajo Nataša Keser, Urša Kavčič in Zvezdana Novaković. Slednja je poskrbela tudi za glasbo, za kostume in scenografijo Vasilija Fišer, za koreografijo Ana Pandur, za masko pa Tinka Pobalinka.

Režiserka Maruša Kink in producentka Mija Špiler sta glavni akterki projekta, ki črpa iz slovenskega etnografskega in literarnega zaklada in uporablja njegove vsebinske ter vizualne sugestije v sodobni dramski pripovedi.

Dramaturgija je nastala kot skupinsko delo po motivih nekaterih pripovedi iz istoimenske zbirke, ki jo je pisatelj in raziskovalec Janez Trdina izdal leta 1888. V njej se pojavljajo nenavadna, čudežna bitja ter avtohtoni motivi in arhetipi, ki so utonili v pozabo, drugače od veliko bolj priljubljenih starogrških ali skandinavskih mitov.

Kot poudarjajo avtorji predstave, so volkodlaki, čudežni izviri vode, ptica z zlatimi peresi, možje iz vode in žene iz gozda stoletja burili domišljijo ljudi na Gorjancih, pri čemer so nenavadna bitja lahko dobra ali slaba, posedujejo pa čarobno moč in hranijo modrosti ter skrivnosti življenja.

Slehernik (ali slehernica), ki se na kresno noč znajde na Gorjancih, je v dramski predelavi postal vezna nit različnih in bizarnih situacij, ki črpajo iz bajeslovja, a – kot se vedno dogaja v ljudski kulturi – uporabljajo te zgodbe v metaforičnem smislu. Obstajajo namreč globlje, temne plasti, ki govorijo o divji naravi človeka.

Kot je o načinu pripovedovanja dejala režiserka Maruša Kink, so jo ljudje, ki so poklicni pripovedovalci zgodb, naučili, da moraš zgodbo vedno vzeti za svojo, da jo lahko dobro poveš, kar skoraj nujno pomeni, da vanjo odtisneš svoje vrednote, svoja prepričanja in čas, v katerem živiš.

"Tudi Trdina je naredil točno to. Jaz jih nisem obrnila v današnji čas, nisem jih želela brutalno aktualizirati. Hotela sem ohraniti mehkobo in čarobnost sveta, ki je bil in ki ga morda nikoli več ne bo. Vile, na primer, so že po Trdini zapustile Gorjance, ko so kristjani začeli napadati kristjane. Ostala je le še ena, ki je čuvala njihove zaklade. In potem se je še ta od žalosti spremenila v sneg," je dodala Maruša Kink.

Bajke v predstavi zaživijo z izrazitim ženskim predznakom, kar dodatno okrepi skrivnostno moč pripovedi, v kateri imata glasba, ki je dobila navdih v tradiciji ritualnega petja in plesa v krogu med Belo krajino in Hrvaško, ter gib pomembno vlogo.