Braunschweig, nekaj več kot 200 kilometrov od Berlina odmaknjeno mesto v deželi Spodnja Saška, je v resnici dokaj mirno in provincionalno mesto. Ko govorimo o oddaljenosti, govorimo o smeri proti Zahodu. Vendar je tam zrasla arhitektura, ki presenetljivo spominja na delo Ludwiga Miesa van der Roha, zadnjega direktorja šole Bauhaus, po katerem je poimenovana nagrada Evropske unije za arhitekturo.

Ob izboru nagrajenega projekta je nemogoče odmisliti berlinsko Novo narodno galerijo Miesa van der Roha. V obeh primerih gre za prosojni, stekleni kubus, ki je prilagodljiv oziroma ga je mogoče notranje členiti. Projekt nemškega biroja Gustav Düsing & Max Hacke naj bi študentom vseh fakultet braunschweiške univerze omogočil kar najbolj kakovosten študij.

Se način študija res spreminja?
Utemeljitev izbora nagrajenega projekta sicer poraja nekaj vprašanj. Paviljon naj bi bil prostor družbene izmenjave, utemeljitev govori tudi o možnostih študija v razmerah, ko bo vedno več predavanj digitalnih in v katerih bo umetna inteligenca imela vedno večjo vlogo. Vendar se je upravičeno vprašati, ali je izmenjava stikov koristna za izbrani študij in v kolikšni meri se študij res spreminja; ali vendar klasična predavanja ne ostajajo njegovo jedro.

Utemeljitev nagrade poudarja tudi prilagodljivost. Da gre za "design for disambly", torej da lahko obstoječo študijsko infrastrukturo spreminjamo. Pa je to sploh potrebno? Če ostanemo v Nemčiji. Iz lastnih izkušenj lahko rečem, da so študijski prostori na obeh lokacijah državne knjižnice v Berlinu povsem ustrezni, čeprav pozimi v stari stavbi rahlo mrzli. A tja vendar pride nekdo študirat, ne pa se družit, kar poudarja utemeljitev izbora nagrajenega projekta. V utemeljitvi preberemo tudi, da gre za igriv prostor za študij.
Stavba, ki lahko stoji tudi drugod

Zagotovo pa ne moremo reči, da je stavba napačna. Slogovno se dobro ujema tudi s pozno modernistično visoko zgradbo v ozadju (ne smemo pozabiti, da je bila povojna zahodnonemška arhitektura enako monotono dolgočasna kot v Vzhodni Nemčiji). Gre sicer za modularno zgradbo z elementi velikosti 3 x 3 metre, pročelje ni 'zacementirano' in se ga lahko prilagaja, avtorji pa so imeli v mislih celo možnost, da bi se nekoč v prihodnje objekt razstavil in postavil drugje. Gre za načelo "prihodnjega materialnega depoja", ki ne pomeni le, da se lahko znova uporabi material, ampak tudi cele elemente prej obstoječe stavbe.

Letos so bili očitno v ospredju študijski prostori. Nagrado za mladega arhitekta sta namreč Orte Elena in Sevillano Guillermo prejela za knjižnico Gabriela Garcie Marqueza v Barceloni. Oblika naj bi posnemala odprte knjige in obenem omogočala komunikacijo s pešci v okolici. Stavba naj bi bila tudi vzor energetske učinkovitosti. V atriju je nameščen solarni dimnik (to je naprava, ki s pomočjo sončne energije omogoča dobro ventilacijo), v uporabi so sončne celice, zgrajena naj bi bila stavba iz materialov, ki pri gradnji ne izpuščajo velikih količin CO².

Izbor nagrajencev je legitimen, čeprav je bilo med nominiranci več projektov izvrstnih prenov oziroma ponovne uporabe že obstoječih objektov.