Kot so zapisali v Cankarjevem domu, je May B zgodba, ki izhaja iz obdobja, preden je obstajal čas. Njena izpovedna moč se skriva v sposobnosti pripovedovanja zgodb o ključnih obratih v življenju vsakega; rojstvih, smrtih, otroštvu, staranju, o nekakšni "paradi bistvenega". Je povest telesa in povest o telesu, ki v nasprotju s klasičnim gledališkim pripovedovanjem sproži izredno pronicljivo in humorno obliko potepanja po različnih časih in prostorih, v vseh pa kraljuje dionizično, torej uživaško, razumevanje življenja.

"Delo, ki se navdihuje v literaturi Samuela Becketta, nam je služilo kot podlaga za skrivno dekodiranje naših najbolj intimnih, najbolj skritih, najmanj znanih kretenj. V njem sta gib in gledališko ozračje v protislovju s fizično izvedbo in estetiko plesalca. S tem delom, ki je načeloma gledališko, naš namen ni bilo razvijanje besed ali govora, temveč kretnje v njeni razčlenjeni obliki, ob tem pa poiskati stičišče med skrčenim gibom gledališča na eni strani ter plesnim in koreografskim jezikom na drugi," je dejala koreografinja.